O čem teče beseda in zakaj? In zakaj hoče to ženska z vsemi deliti?
Takole piše zaskrbljena gospa mati:
"Nobena deklica, nobena najstnica pred odhodom v šolo ne bi smela razmišljati, kaj bo oblekla, da s tem slučajno ne bi izzvala fantov in moških okrog sebe."
Pismo je primer s socialno zdravo pametjo skregane kvazifeministične politične korektnosti, ki za tegobe odraščanja kriví samo fante, za napete odnose med spoloma pa samo moške.
Del odraščanja
Dekletom da skratka ne bi smelo biti treba razmišljati, kaj naj oblečejo, da ne bi izzivale fantov?
Zakaj pa ne bi razmišljale? Seveda naj razmišljajo. Po mojem bi celo morale. Ali namesto njih starši ali učni kader, če sama še niso godne za to.
To je del odraščanja. Tega se treba naučiti. Človek vedno ali vsaj ponavadi razmišlja, kaj bo oblekel. Za določeno priložnost oz. okoliščine. Iz praktičnih in/ali socialnih razlogov.
Med te druge spadajo tudi opozarjanje nase, želja po izstopanju in vpadljivosti. Tudi potenciranje spolnih znakov ali če hočete izzivalnost.
Razlogi so lahko tudi nasprotni, vendar sta pomemben del tega prav vidnost in opaznost. To počne tudi odraščajoča mladina. Šolska mladina. Tudi v šolah.
Namen in cilj, učinek in reakcija
In kjer sta namen in cilj, sta na drugi strani tudi učinek in reakcija. Ampak bog ne daj v slovenskih šolah.
Sign of the times je seveda, da danes iz vsega naredijo problem. Tako iz izzivalnega oblačenja deklet kot tudi iz dejstva, da fantje ta izziv opazijo.
Stroka podpira prepričanje staršev, da se imajo njihove hčerke pravico oblačiti tako, kot jim paše. Če so obdarjene z lepoto in z izrazitimi spolnimi atributi, naj to še potencirajo. Tudi v šoli. Ker osebni razvoj. Emancipacija. Kar je super. Ampak kaj pa fantje?
By the way: v mojih časih se moje sošolke niso tako izzivalno oblačile kot sošolke mojih sinov. Ampak za božjo voljo! Ali kak moralist morda misli, da takratni fantje takrat nismo opazili njihovih ženskih spolnih atributov?
Avtorica pisma nadaljuje:
"Kakšne fante in moške vzgajamo s tovrstnimi [šolskimi oblačilnimi] pravili, se sprašujem. Kakšno sporočilo jim [pubertetnikom moškega spola] pošiljamo, če impliciramo, da je normalno, da se ob [pogledu na] malo gole kože ne morejo obrzdati?"
"Malo gole kože"
Prvič: trditev, da z bolj zadržanimi pravili šolskega oblačenja — ki jih itak uvajajo samo nekatere šole in še to samo sporadično in nenačrtno — "vzgajamo fante in moške", je popolna neumnost.
Neumnost zato, ker temelji na predpostavki, da so ta pravila potuha mačistične, patriarhalne družbe fantom, ki bi morali znati sami od sebe moško, civilizirano, zadržano in "obrzdano" prenesti pogled na "malo gole kože" svojih sošolk.
Dušebrižnica hoče povedati, da ta pravila niso namenjena dekletom. Puncam se ni treba držati oblačilnih pravil. Vedenjskih pravil se morajo držati fantje. Punce naj imajo pravico, da se brez vmešavanja staršev in pedagogov razgaljajo, fantje pa dolžnost, da se upirajo skušnjavam. Ker če se jih ne bodo upirali — če prav razumem to žuganje —, bodo postali spolni predatorji in si bodo za to tudi sami krivi.
"Potrebe in interesi"
In to še ni vse!
Te dni sem na radiu slišal naslednjo izjavo strokovnjakinje za sociologijo vzgoje s Pedagoške fakultete:
"Upam, da so primeri [oblačilnih priporočil] […] bolj izjema kot pravilo, saj kažejo klasično obliko ukvarjanja samo s potrebami učencev, zanemarjajo pa potrebe in interese učenk."
Potrebe in interesi učenk? Aha, zdaj razumem. To v bistvu pojasnjuje in strokovno osmišlja omenjeno pismo hčerki.
Stroka očitno podpira prepričanje mater — ali magari tudi fotrov —, da se imajo njihove hčerke pravico oblačiti tako, kot jim paše. No matter what. Če jih je narava obdarila z lepoto in z izrazitimi spolnimi atributi, imajo punce pravico to še potencirati. Tudi v šoli. Ker osebni razvoj. Emancipacija. Kar je zelo pomembno. Videz prispeva k boljšim selfijem in samopodobi.
Super. Ampak kaj pa fantje?
Puncam se ni treba držati oblačilnih pravil. Vedenjskih pravil naj se držijo fantje. Za punce je pravica, da se brez vmešavanja staršev in pedagogov razgaljajo, za fante pa dolžnost, da se upirajo skušnjavam. Ker če se jim ne bodo upirali, bodo postali spolni predatorji.
Svoboda za punce
Pravica deklet do svobodnega oblačenja v šoli je za citirano sociologinjo zadovoljevanje "potreb in interesov učenk". Ali v prevodu: gre za svobodo, svobodno izbiro deklet. Kakršnokoli omejevanje te svobode za punce pa je "ukvarjanje samo s potrebami učencev", fantov.
Dvakrat sem to preposlušal, ker sem mislil, da ne slišim ali ne razumem dobro. Doslej sem mislil, da drži, da se človekova svoboda lahko neha samo tam, kjer se začne svoboda drugega. Zdaj pa vidim, da po teh slovenskih šolskih teorijah to ni prav.
Protimoška frajgajst mentaliteta
Šolska pravila oblačenja, ki bi dekletom omejevala kazanje "malo gole kože", so tudi po sociološki interpretaciji potuha moški mladini. Potuha fantom, da se jim ne bi bilo treba posebej truditi z racionalizacijo in socializacijo razrednih mesenih skušnjav.
Če bo ta psevdofeministična ali postfeministična, protimoška frajgajst mentaliteta šla predaleč, se to ne bo dobro končalo. Končalo pa se seveda ne bo z zaskrbljujočim porastom spolnega predatorstva in podobnih deliktov. Prej se bo končalo z zaskrbljujočim porastom obtožb spolnega predatorstva in spolne delinkvence. Prej se bo končalo s padanjem kvalitete javnega šolstva, ki je že zdaj — psihološko, pedagoško — bolj naklonjen učenkam kot pa učencem. In samo to še manjka, da se nam agresivna #MeToo mentaliteta zavleče še v šole.