Kulumne
#psihoanaliza #odnosi #šport
Fair play: Da bo šport šport. Simbolna kastracija seksualnega konkurenta.
Logo 12.09.2019 / 18.57

Fair play je rešilna bilka, ki uradnim športnim pravilom igre oz. sodnikom pomaga, da se športniki med sabo ne pobijejo.

»Ne spadam med ideologe, pridigarje, ambasadorje fair playa, vendar jih globoko spoštujem.«

FIFA je leta 1997 začela obeleževati Fair Play Day(s), mednarodni dan fair playa. Od septembra 2004 obeležujejo ta dan 21. septembra oz. ves teden, v katerega pade 21. september.
Ker sem predan športu in še posebej fair playu, je prav, da kaj napišem na to temo. Nenazadnje sem tudi oba sina — nogometaša — prežel z vsemi nenapisanimi pravili, ki gravitirajo v register fair playa.
Neetične stvari, ki sem jih videl v zadnjih dvajsetih letih, odkar sem se kot gledalec (zaradi sinov) udeleževal tekmah, se v športu dogaja toliko, da se kar zgrozim. Tudi na spletu mrgoli posnetkov o nešportnosti. Ko sem enega od njih komentiral, sem si na Facebooku prislužil blokado.
Mogoče sem na nešportnost alergičen tudi zato, ker bi nekoč skorajda izgubil naslov jugoslovanskega prvaka v parterju zaradi nepoštenega sojenja. Kakšno sodniško kuhinjo so si v moji trenerski karieri v ženski športni gimnastiki privoščile sodnice — torej ženske —, raje ne opisujem.

Pripravljen na vse

Ne vem, koliko časa lahko najbolj pošteni športniki potrpijo, če se jim dogajajo krivice. Še tako krotek pes enkrat ugrizne, če ga preveč dražiš. Zase vem, da se mi je v trenerski karieri pogosto mešalo od besa zaradi krivic, ki so jih doživljale moje telovadke. Sodnice v ženski športni gimnastiki so namreč izključno sodnice.
Številne nešportnosti pa sem doživljal tudi kot oče dveh nogometašev. Spomnim se tekme, ko je bila sodnica ženska! Hujšega goljufanja še nisem doživel! Mlajšega sina so navijači nasprotne ekipe (3. slovenska liga med tekmo tudi opljuvali (ko je šel po žogo, da bi izvajal avt). Še dobro, da me ni bilo zraven. Kot prizadeti oče bi se stepel z vsemi tistimi razgretimi in opitimi navijači. Ko gre za sina, si pač pripravljen na vse.
Nešportnosti, ki jih je doživljal starejši sin (v 2. in 1. ligi) so po svoje še hujše, čeprav drugačne.

Psihoanalitični diskurz

Ne spadam med ideologe fair playa oz. pridigarje — rečemo jim tudi ambasadorji fair playa —, ki učijo športnike, kako se morajo obnašati, vendar jih globoko spoštujem. Pridiganje prepuščam drugim, sam pa se bolj predajam teoriji (in znanosti), pa tudi filozofiji. Med drugim sem tudi športolog, torej teoretik športa. Moja teoretska beseda vendarle nekaj šteje.
Pred mnogimi leti sem se za evropsko konferenco o fair playu poglobil v etiologijo fair playa skozi psihoanalitični diskurz. Tudi za Psihološka obzorja sem napisal za psihologe in psihiatre pomemben tekst. V kratkem pa nameravam športnim pedagogom v živo razložiti par stvari — ki jih na Fakulteti za šport niso slišali — na njihovem kongresu.
Nekoč mi je prišel v roke promocijski (nogometni) »rumeni karton« — izdala ga je FIFA —, na katerem je pisalo, kako se morajo igralci obnašati. Celo plakate z navodili, kakšni naj bodo (z vidika fair playa) protokoli nogometnih tekem, so izdelovali in lepili po stadionih.
No, na plakatih pa ni bilo tega, kako naj pomiriti igralce, trenerje in navijače — predvsem starše mladih nogometašev —, če je sodnik pristranski.

Stratosfere teorije: Oče

Osebno sem opazil največ sodniškega goljufanja in pristranskega sojenja prav na »nepomembnih« otroških in mladinskih tekmah, ki širši javnosti in novinarjem niso na očeh. Nekateri trenerji so dobesedno pokvarjeni. Psihoanalitični skalpel se ponuja kot najprimernejše miselno orodje oz. koncept razmišljanja, s katerim je mogoče seči onkraj fair playa. V tem kontekstu lahko rečem, da je fair play predvsem psihološka kategorija, posredno pa tudi sociološka in seveda filozofska, celo ideološka. Etiološke temelje občutenja in uprizarjanja fair playa bi po psihoanalitični logiki morali iskati v infantilnem obdobju.
Na tej ravni moramo sfere laičnosti zapustiti in preiti v stratosfere teorije.
Skozi psihološko prizmo je videti, da ojdipalni dogodki in tvorba Nadjaza bistveno definirajo poznejše športno ali nešportno obnašanje nekega športnika (pa tudi trenerja). Fair play torej ni samo čista kulturna pridobitev v razvoju športne igre — kar mnogi radi poudarjajo —, temveč tudi vrnitev nekaterih infantilnih potlačitev v kontekstu seksualnega konkurenta. Če govorimo o moškem športu, je to seveda oče.

Fair play kot simptom

Fair play moramo v tem smislu razumeti kot simptom, kot vrnitev nezavednega. (Mimogrede: ženski fair play je veliko bolj zagaten in zapleten in po svoje bolj spolzek kot moški.)
»Obračanje v nasprotje« in »reakcijska tvorba (formacija)« sta obrambni mehanizem ega, ki ju moramo v etiologiji fair playa še posebej izpostaviti. Ponujata se kot teoretski alternativi pri razumevanju fenomena fair playa. Ker se splača govoriti predvsem o moškem športu — kjer je namreč največ nešportnosti —, naj namignem, da bi za občutenje fair playa na športnem igrišču znal biti odločilen prav dečkov odnos do očeta v času, ko si je ta (seksualno) »lastil« oz. »si sposojal« njegovo mater. Otrokove fantazme in potlačitve bistveno vplivajo na športni (pa še na kak drug) fair play.
V bistvu gre za klasično oživljanje oz. transferno vračanje infantilnosti v odraslost. Vedeti moramo, da je veliko fair play gest teatralno hlinjenih. Nekaj pa je vendarle takih, ki jih športniki dejansko »čutijo v srcu«. Čestitati nasprotniku, ki te je premagal, je namreč mogoče (bolj ali manj) »od srca« — ali pa s figo v žepu oz. z jezno stisnjenimi zobmi. Na zunaj sta oba tipa čestitanja nasprotniku videti identično. Toda na spoznavno-teoretski ravni obstajajo velike razlike.

Čestitke

Čestitanje nasprotniku je v teoretizaciji fair playa ključno za razumevanje etioloških temeljev fair playa. Poraženec, ki bi (načeloma) moral maščevalno »likvidirati«, beri: simbolično kastrirati svojega nasprotnika, zmagovalca, po končani tekmi »reakcijsko« oz. demonstrativno pristopi. Njegova jeza se zaradi pritiska realnega okolja in njegovega Nadjaza refleksivno in reakcijsko »obrne v nasprotje«. Zato zmagovalcu (športno) seže v roko, čeprav je njegova tiha, nemalokrat povsem nezavedna težnja, da bi ga z roko, stisnjeno v pest, zaradi poraza maščevalno udaril naravnost v obraz.
Če pa poraženec zmagovalcu slučajno res čestita od srca, pa to zmore prav zaradi dobro razrešenih Ojdipalnih dogodkov, oplemenitenih z močnim Nadjazom — vendar samo pogojno. Če namreč športnik v svoji psihični realnosti poraz občuti kot krivico (za kar so krivi drugi), potem mu močan Nadjaz lahko celo pomaga, da postane napadalnejši in bolj živalski.

Homo homini lupus

Motimo se, če mislimo, da je človek po naravi človeški, torej moralen in etičen. Človek postane človeški šele z vzgojo oz. s kulturnimi vplivi, s katerimi napolni svoj Nadjaz. Vedeti moramo, da so v duševnosti vsakega človeka — predvsem moškega — vedno zametki živalske agresivnosti, testosteronskosti. Če mu Nadjaz ne ukroti Ida, je človek v resnici lahko žival: homo homini lupus.
Fair play je v tem smislu rešilna bilka, ki uradnim športnim pravilom igre (oz. sodnikom) pomaga, da se športniki med seboj ne pobijejo. Zametek tega je vsaj v nezavednem zagotovo v njih. Močan Nadjaz skupaj s kulturnimi normami (načelom realnosti) pomaga športne igre delati resnično športne. In da igra res ostane igra — kot bistvo športa, agona, kar je bila nekoč —, torej simbolna kastracija nezavednega seksualnega konkurenta. Izvorno očeta.

NAROČI SE
#psihoanaliza #odnosi #šport
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke