Nadaljevanje in konec teksta Evtanazija (1.): Politika ne sprejema zakonov iz usmiljenja (9. 3. 2024).

Najpomembnejša in največkrat omenjena, čeprav obenem najzanemarljivejša desničarska pripomba na račun evtanazije je to, da predlog Zakona o prostovoljnem predčasnem končanju življenja označujejo s strašljivo genitivno metaforo: to je po njihovem “kultura smrti”. Del “kulture smrti”. Del njihovega kulturnega boja. Del mentalitete, ki da se širi v domnevno dekadentni levičarski družbi. V kontekstu famoznega “kulturnega marksizma”, na katerega masturbirajo. In to je “zavržno”, kot pravijo. Konec debate.

Evtanaziji je mogoče nasprotovati iz mnogih razlogov. Tudi filozofskih in religioznih, torej eksistencialnih, pa tudi čisto preprostih življenjskih, racionalističnih, če ne celo iracionalno nagonskih. Pa seveda iz medicinskih oz. zdravniških, etičnih. (O teh več v nadaljevanju.)

Evgenika?

A med razpravo o ZPPKŽ v Državnem zboru prejšnji teden nismo slišali nič od tega. Od argumentov proti smo slišali skoraj izključno najbolj neumne. Tiste, ki so nas z masiranjem s strahom, gnusom in ogorčenjem hoteli prepričati v nesprejemljivost evtanazije.

Vsaj dva SDS-ovca sem slišal čvekati o “kulturi smrti”. Poleg statističarske strokovnjakinje za (domnevna) migrantska posilstva (SDS: Nobena Slovenka ne sme biti posiljena zaman) tudi kdo drug kot Grims. Ki si je kljub klofuti nemškega veleposlaništva pred poldrugim letom spet drznil nakladati o letu 1933. Tokrat celo o evgeniki!

Skrajni desničarji s svojo absolutistično argumentacijo onemogočajo, če ne celo scela zavračajo razpravo o evtanaziji. Že vejo, zakaj. Če bi operirali z normalnimi argumenti in če pri vsem tem ne bi šlo za preglasovanje, ampak za prepričljivost, bi namreč obstajala možnost, da predvladajo argumenti za evtanazijo. Tega pa nočejo dopustiti. Niti debate nočejo.

Kaj pa koalicija?

Toda proti predlogu ZPPKŽ je glasovala tudi velika večina koalicijskih poslancev. Zakaj? Kako to, da so se znašli na isti fronti z opozicijo?

Razlog zagotovo ni ta, da niso hoteli z večinsko podporo predlogu še bolj provocirati že tako ali tako naporne opozicije in zaostrovati situacije. Po mojem so bili proti iz previdnosti. Ker predpostavljajo, da jim to ne bi prineslo političnih točk. Evtanazija ni družbeno dovolj pomembna in dovolj paradna tema, o kateri bi se bili pripravljeni deklarirati. Umiranje in smrt jih ne zanimata. Rojevanje ja. Splav — torej tako imenovano svobodno odločanje o rojstvih svojih otrok — je človekova pravica, zato ga zagovarjajo. Ampak to pravico itak imamo. Evtanazije pa ne. Tako napredni pa vendarle nismo in si ne upamo biti.

Zdravniki, duhovniki, inženirji …

Ključna strateška napaka predlagateljev ZPPKŽ je bila, da so si evtanazijo posplošeno zamislili tako, kot da je brez zdravnikov nemogoča. Kot da sta odobritev avtoritet za medicinsko etiko in afirmativen razmislek po zdravniški logiki nepogrešljiv pogoj za sprejem dotičnega zakona. In kot da je sodelovanje medicinske stroke nepogrešljivo za praktično izvedbo vsakega konkretnega primera evtanaziranja.

Sam mislim, da stališče zdravnikov do evtanazije ni prav nič bolj relevantno od stališča duhovnikov ali magari inženirjev ali kogarkoli, ki o tem nima blage veze.

Zdravniki so se sami vsilili kot odločilni faktor pri odločanju o evtanaziji, vendar so jim predlagatelji to v bistvu prinesli na pladnju.

Pomembnost zdravnkov pri odločanju o evtanaziji je samo navidezna. Človek, ki hoče prostovoljno umreti, rabi zdravnika samo za to, da mu dá točno in realno diagnozo, na podlagi katere se bo lahko kvalificirano in informirano odločil za smrt. Pa še to se ne bo oz. se ne bi sam odločil. Diagnoza pa seveda ni nič takega, kar bi zdravnika spravljalo v konflikt s Hipokratovo prisego in z njegovim osnovnim poslanstvom.

Usoda in naključje

Z neprevidno pomočjo predlagataljev je vse skupaj izpadlo tako, kot da bodo zdravniki zdaj prisiljeni opravljati delo, ki ga ne samo niso dolžni opravljati — ker si je pacientu oz. kandidatu za samousmrtitev tako pač zahotelo, kot če bi se ženska naročila pri plastičarju, da ji naredi bolj seksi prsi —, ampak je celo v direktnem nasprotju s poslanstvom poklica. Lepotni posegi so z zdravniškega stališča ali vsaj zdravniške zdrave pameti ali sočutja bolj sporni kot evtanazija.

Sicer pa odpor zdravnikov do evtanazije ni privlečen za lase. Zdravniki so poklicani in zavezani obravnavati bolezni in poškodbe. To pa ni nikoli po naročilu, ampak je stvar usode in/ali nesrečnega naključja. Zato bi bilo pametno, če bi evtanazijo eksplicitno izločili iz zdravniškega oz. medicinskega pogona. Ker je evtanazija sama po sebi dejansko v nasprotju s tem, k čemur so zdravniki poklicani.

Pa še Prešeren in Vigny

Predlagatelji so ga najprej polomili, da niso predvideli posplošenega odpora zdravnikov, pozneje — ko so nanj naleteli — pa niti niso pokazali razumevanja za njihovo sklicevanje na Hipokratovo prisego in so jih še naprej prepričevali v nekaj, kar dejansko ni njihova stvar.  

Razen za to, da mu postavi terminalno diagnozo, nesrečni prostovoljec za na oni svet ne rabi zdravnika. Niti se zdravniku ni treba ukvarjati s človekom, ki hoče umreti. Da tako rečem.

Če bo referendum, evtanazija po mojem ne bo šla skozi. Zelo možno, da niti ne bo dosežen kvorum. Prvič zato, ker gre za vprašanje, ki ljudi ne tangira tako zelo, da bi se jim ljubilo o tem poglobljeno razmišljati in zavzemati neko stališče. In drugič — če že morajo razmišljati — in to za nameček še pod demokratično politično prisilo —, potem raje zavzamejo bolj varno, konservativno stališče. 

Tako da bomo na evtanazijo verjetno morali še malo počakati. In se tolažiti s prebiranjem romantičnih tenorjev — “Prijazna smrt, predolgo se ne múdi” (Prešeren) ali “Ô Mort, Ange de délivrance, que ta paix est douce!” (Alfred de Vigny) —, ki so prezgodnjo smrt dojemali kot nekaj bolj eksistencialnega in predvsem človeškega.