Jaz sam bi si želel, da bi bila evtanazija uzakonjena. Ne čisto tako, kot so si zamislili predlagatelji, ampak vseeno. Sicer pa zelo za. Umreti po svoji volji in pred časom, ki je človeku bil odmerjen, se mi pod določenimi pogoji zdi sprejemljivo. Držim pesti, da mi tega ne bo treba tega dati skozi — ne meni samemu ali kaj šele kot bližnjemu —, ampak razumem in mislim, da bi bilo to dobro.

Evtanazija bi prav prišla predvsem tistim, ki bi se zaradi neznosnega in brezupnega trpljenja hoteli in zmogli k njej zateči. Uzakonjenje pa bi tudi ustvarilo vtis, da živimo v odprti in empatični družbi, ki zna olajšati življenje — vsaj zadnje dni, ure, minute, sekunde — tistim, ki nimajo več drugega izhoda oz. možnosti odhoda kot “prijazna smrt, predolgo se ne múdi”.

Iz povedanega pa lahko sklepamo, da evtanazija v Sloveniji še dolgo ne bo uzakonjena oz. dovoljena. Tudi po eventualnem referendumu ne, na katerem po mojem ne bo dobila večinske podpore.

Radi imamo po ovinku

Skratka: predlog Zakona o prostovoljnem predčasnem končanju življenja (ZPPKŽ) pričakovano ni šel skozi. Tudi zato, ker predlogi zakonov, poimenovani z gostobesednimi in tapeciranimi evfemizmi — in obupnimi kraticami —, v parlamentu pač ne grejo skozi.

Slovenci se niti pri poimenovanju tega terminalnega dogodka ne morejo odpovedati nespretnemu in odbijajočemu poliranju jezika. Ker jim je domnevno lažje, če povejo drugače. Zavito. Ker da zveni učeno. Samo da ni direktno in konkretno! Radi imamo po ovinku. Kot da je evtanazija grda beseda, ker vsebuje grški koren thanatos. Kot da je razmišljanje in govorjenje o smrti grdo. Kot da sta smrt in evtanazija v javni rabi in zakonodajni latovščini potrebni olepševanja in okolišenja. Prostovoljno predčasno končanje življenja? To se mi zdi isto, kot če nekdo nekoga zakolje, potem pa poročajo, da ga je poškodoval s fucking ostrim predmetom.

To je zavesten in psihološki, zdravo pamet moteč način komuniciranja. Govorna napaka. To nima veze z neznanjem jezika. 

Funkcionalne nepismenosti ne boste odnesli v grob, ampak jo boste v oporoki zapustili drugim.

Pomirite se. Obstaja še vrsta drugih, pomembnejših razlogov, da predlog ZPPKŽ ni bil sprejet v državnozborsko obravnavo.

Kdo pa ste vi … 

Četrtkova razprava v Državnem zboru je bila dober, četudi dolgočasen povzetek dosedanjih razprtij okrog evtanazije.

Za začetek naj citiram Natašo Sukič. Poslanka Levice — ki je kot edina stranka v en glas podprla predlog — se je vprašala: “Kdo smo mi, da si jemljemo pravico, da namesto trpečih ljudi odločamo, kaj smejo ali ne smejo narediti?”

Sukičevi odgovarjam s protivprašanjem: kdo ste vi, da si jemljete pravico, da namesto zdravih, srečnih, zadovoljnih ljudi — pa še mnogih drugih, vključno z nezainteresiranimi — odločate, kaj smejo ali česa ne smejo narediti? V čem je razlika med enimi in drugimi s stališča političnega zastopanja?

Čeprav navidez nepovezano, je bilo poslankino vprašanje vendarle v duhu bazične argumentacije predlagateljev in drugih zagovornikov evtanazije. Njihova prepričevalna strategija je namreč bila ta, da kolikor-toliko zdravemu in za smrt ne menečemu se občestvu dopovejo, da so neznosno trpeči ljudje tako ubogi, da si zaslužijo usmiljenje. Torej pravico, da jim proaktivno ni več do življenja.

Krščansko usmiljenje

Ampak.

Politiki ne sprejemajo zakonov iz usmiljenja. Usmiljenje v politiki ni faktor. Zakonodajalci so racionalni in racionalistični. Tudi volilci so racionalni in racionalistični. Volilci so lahko tudi iracionalni in iracionalistični, ampak to je v tem primeru irelevantno. Moribundusi se jim smilijo in z njimi in z njihovimi svojci sočustvujejo. Ne bi pa na referendumu glasovali v njihovo korist, ker tega problema ne občutijo na lastni koži in o tem osebno niti ne razmišljajo, ker odrivajo misel na prekleto smrt.

Ne politiki ne volilci se ne odločajo čustveno. Ali če hočete, ne odločajo se krščansko. Niti verni volilci, niti poudarjeno krščanske stranke. Kaj šele brezbožci. Tudi glede evtanazije ne. Eni in drugi razmišljajo po logiki: vsi bomo umrli in vsem bo grozno in vsi bomo trpeli in našim svojcem bo hudo — ampak zakaj bi nekateri glede tega imeli druge, drugačne pravice? Zakaj bi imeli privilegije?

Ker govorimo o smrti, ne pomislijo, da bo to mogoče tudi njih enkrat doletelo …

Ko jih sočutje mine

Da so se predlagatelji lotili zadeve na takšen način, je bilo naivno. če že ne populistično. Predstavljali so si, da nas bodo prepričali v svoj prav, če nam bodo predočili neznosnost trpljenja umirajočih in travme njihovih bližnjih. Pri tem pa so pozabili, da nas opisi trpečega umiranja resda ganejo, a da to ni nič več konverzacijska tema. Občinstvo to rado posluša in pri tem potoči kakšno solzo. Toda ljudje implikacij umiranja vseeno ne dojamejo do te mere, da bi se angažirali tudi politično in podprli evtanazijo.

Ker kakor hitro se obrnejo stran in jih sočutje mine, začnejo tuhtati in iskati pomisleke.

O tem in o drugih strateških napakah predlagateljev pa več v nadaljevanju v torek. Pa seveda tudi o argumentih proti evtanaziji. Ti so bili pretežno tako tako butasti — še posebej poslanski —, da bi evtanazijo morali uzakoniti že samo zato, da bi dali lekcijo desničarjem.