Spadam med tiste Slovence, ki so me v zadnjih dneh bolj kot vprašanje, kdo bo slovenski nogometni prvak, zanimala pogajanja predsednikov vlad glede postkoronskih ukrepov. Ne samo zato, ker bodo z rešitvami, ki jih prinašajo, ta pogajanja bistveno določila, kakšna bo EU v praksi v naslednjih letih in kako bodo državljani evropskih držav živeli. Ampak predvsem zato, ker se je to, kar se je v zadnjih dneh dogajalo na evropski ravni, z mojega zornega kota dotikalo nekaterih pomembnih teoretskih dilem. In z njimi povezanih ugotovitev. 
Tako bi recimo Max Weber užival, če bi lahko spremljal pogajanja med tako imenovanimi »varčnimi« državami in drugo skupino držav, ki so se zavzemale za čim večji delež pomoči oz. denarja, ki ga bi ne bilo treba vračati.
Zabaval bi se zato, ker so »varčne« države v resnici države, ki sodijo v tisti zgodovinsko-socialni sklop, ki ga je Weber označil kot »protestantsko etiko«. Druga skupina držav pa sovpada z neprotestanskimi državami, ki jim je tradicionalna protestantska etika zgodovinsko tuja.
Kar pomeni, da gre v razhajanjih med obema skupinama držav tudi za vzroke, ki so zgodovinsko vzpostavljeni. Lociranje Slovenije med države brez tradicije protestantske etike je sicer zgodovinsko, socialno in kulturno pravilno. Je pa delovalo neprijetno.

Ekonomija daru

Osebno pa me je še bolj fascinirala neka druga dimenzija pogajanj. Tista, ki je bila vezana na to, kaj bo kdo dobil. In kaj bo kdo dal. In pod katerimi pogoji bo kdo kaj dal. In kaj dobil.
Zanimiva niso bila samo pogajanja in končni kompromisni sporazum, ampak tudi vsesplošno zadovoljstvo z dogovorom. Ki v resnici — strogo gledano — ne ustreza nikomur. Niti tako imenovanim »varčnim« državam. Kot tudi ne tistim, ki si obetajo veliko in učinkovito postkoronsko pomoč brez vračila denarja. Ki torej hočejo in pričakujejo darila. Ki pričakujejo pomoč po logiki, ki jo v socialni in kulturni antropologiji označujemo kot ekonomijo daru.
Čeprav ima ekonomija daru nekaj zelo enostavnih in praktično vsem znanih pravil, se tako rekoč vsi predsedniki vlad delajo, kot da teh pravil ni. Ali da jih vsaj ne poznajo. Delajo se tudi, da ne poznajo treh temeljnih tipov recipročnosti. Ki predstavljajo v resnici ne samo pravila, po katerih krožijo darovi. Ampak predstavljajo tudi različne logike socialnih odnosov, ki so z različnimi logikami kroženja darov povezani.

Posplošena recipročnost

Morda tudi zato, ker je gledanje na pogajanja in sporazum med evropskimi državami v luči tipov recipročnosti razumeti tudi iz zornih kotov, za katere bi marsikateri evropski voditelj raje videl, da ostanejo prikriti.
Ali povedano drugače: vsi evropski voditelji, ki so pri pogajanjih sodelovali, se delajo, kot da je pri pogajanjih in doseženem sporazumu šlo za posplošeno recipročnost. S čimer pa v resnici prikrivajo neprijetno dejstvo, da se je v praksi dogajala negativna recipročnost.
Da doseženi sporazum ni zavezan logiki posplošene recipročnosti, je jasno iz dejstva, da v primeru doseženega sporazuma nihče ni hotel dati in tudi ni ničesar dal, ne da bi pri tem pričakoval protiuslugo. Torej protidar. Posplošena recipročnost namreč ne vključuje eksplicitne zahteve po recipročnosti. Zato v socialni in kulturni antropologiji posplošeno recipročnost razumemo kot čisti dar, ki ne predpostavlja protidaru. Vsaj ne eksplicitno. Gre za čisto radodarnost. Videli pa smo, da v pogajanjih nikakor ni šlo za radodarnost med predsedniki evropskih vlad. Vsi so namreč želeli protiuslugo. Torej protidar. In to čim večji. In čim bolj po njihovem okusu.

Negativna recipročnost

Če torej pri doseženem sporazumu ne gre za logiko posplošene recipročnosti, po logiki, ki ji je sporazum zavezan, ostaneta še uravnotežena in negativna recipročnost.
Pri doseženem sporazumu pa ne gre za logiko uravnotežene recipročnosti, kjer se darilo vrne z darom, ki je ekvivalent prvega daru. Kar so varčne države dobile od drugega tabora, namreč ni bil ekvivalent. In obratno. 
To pomeni, da kot možna logika, ki leži v jedru doseženega sporazuma, ostane samo še negativna recipročnost. Jedro negatovne recipročnosti je namreč poskrbeti zase na račun drugega.
Da vsi predsedniki vlad članic EU sporazum ocenjujejo pozitivno, pomeni, da se vsem zdi, da je v pogajanjih dosegel nekaj zanj oz. za državo pomembnega na račun drugih. Če je negativna recipročnost generator vsesplošnega zadovoljstva s sporazumom, ostaja prikrito dejstvo, da negativna recipročnost v resnici ne predstavlja delujočega temelja za kooperativne odnose.
Res je nasprotno: veže se na konflikt. Ki ga lahko pričakujemo vedno, kadar je na delu negativna recipročnost. Tudi ko gre za nov doseženi evropski sporazum o postkoronski pomoči.
Vprašanje je torej samo, kdaj bo ta manj prijetna dimenzija doseženega sporazuma postala naša resničnost.