1. Letošnje evropske volitve bodo najbrž res pomembne ali celo dramatične, če že ne prelomne. Sam si srčno želim, da ne bi bile prelomne. Ker če bo prišlo do kake res drastične spremembe, bo to lahko samo preobrat na bistveno, bistveno slabše. Ali disrupcija ali status quo.

2. Upam, da ne bo prehudega vzpona desničarjev, nacionalističnih konservativcev, krščanskih fundamentalistov, suverenistov in iztrebljevalcev kulturnega marksizma. To bi bil konec liberalne demokracije oz. njene v mainstream birokracijo degradirane verzije, ki jo živimo zdaj.

3. Upam tudi, da bodo neslavno pogoreli mirovniški, ekologistični in samozdravilistični radikalci — hvala bogu marginalni, naivni, lahkomiselni in operativno nesposobni, pa vendar —, ki se odrešiteljsko predstavljajo za edino alternativo obema favoriziranima možnostma.

4. To pa pomeni, da je dobro navijati za status quo. Da se ne bi preveč spremenilo. Da bi EU birokracija še naprej delovala kot solidno sprogramirana umetna inteligenca. Da bi ohranili kurz Ursule von der Leyen, Věre Jourove in Janeza Lenarčiča. Z njimi ali brez njih.

Streljanje v koleno

Če slučajno ne razumete, o čem govorim, naj to razložim z domačimi strakarskimi oz. političnimi asociacijami.

V Sloveniji si želimo čim boljšo volilno udeležbo. Enkrat za spremembo. Da bi dokazali, da nam je mar. Za Slovenijo in za Evropo. Še tri referendume so nam obesili zraven, da bi ja šli volit.

Toda tako je samo na deklarativnem, načelnem nivoju. V praksi pa ne. Stranke se ne zavedajo, da delajo ravno nasprotno. Kot da hočejo, da bi državljane minilo voliti. In resnici na žalostno ljubo, najbolj se streljajo v koleno tiste stranke, ki bi lahko zagotovile status quo, da ne bi prišlo do desničarske disrupcije. Namreč stranke koalicije.

Gibanje Svoboda je tako rekoč pred kamerami sestavljalo in predstavljalo kandidatno listo s tipično Golobovo prenagljenostjo kavč selektorja. SD pa tudi niso veliko zaostajali.

Levica se je sicer odločila za diskretnejši pristop, vendar se je pri tem izkazalo, da je njena rezervna klop kratka. Tako da jim ni preostalo drugega, kot da so dali na listo ljudi, ki nimajo šans, nekateri pa so se tam znašli po zaslugi minulih zaslug. Ne bom se čudil, če bo nazadnje izvoljen samo Luka Mesec.

Po mojem so naredili napako, da na listo niso dali Mihe Kordiša. Tako bi se ga na eleganten, širokogruden način, brez kreganja znebili. On bi najbolj pasal v Strasbourg in bi znal poskrbeti za promocijo Slovenije.

Qui vivra, verra

Vse te nerodnosti, ki so si jih privoščile stranke vladne koalicije, so voda na mlin SDS. (NSi si po mojem ne more obetati več kot izvolitve Ljudmile Novak. SLS pa itak kot da ne kandidira.)Skratka: pod zgornjo 2. točko si za lažje razumevanje predstavljajte manipulatorje, izkrivljevalce, populiste, paničarje, demagoge in fake-newserje à la naša ljuba SDS v polglobalnem merilu.

Če pridejo taki na oblast v EU, bodo naredili red. A ta novi red bi se sprevrgel v kaos novih krivic, neumnosti, nezadovoljstev in revoltov, to pa bi sčasoma pripeljalo do nove velike shizme. Tokrat med Maastrichtom in Višegradom. Ali če hočete, do nove železne zavese. Ki bi potekala od Gdanska do … — no, upam, da okoli Slovenije, po Kolpi in Dragonji do Savudrije.

Mimogrede: bilo bi ironično, če bi se to zgodilo sto ali tisoč let pozneje — torej leta 2045 (2. železna zavesa) ali 2054 (2. velika shizma).

Spite mirno. Zaenkrat. To se ne bo zgodilo čez noč. Se pa bo zgodilo. Qui vivra, verra.