Da Evropska unija ni projekt, na katerega bi bilo vredno staviti, sem pisala že večkrat. EU se odmika od združbe enakopravnih držav in postaja kolonialna hegemonija tistih držav, ki predstavljajo kapitalski center. Z Nemčijo na čelu. Ki ji po svojih močeh poskuša parirati Francija. To postaja vedno bolj očitno. Neenakopravnost med državami in narodi, ki tvorijo EU, postaja vedno bolj očitna. Nezadovoljstvo v zvezi s tem pa tudi.
In če je mogoče pritrditi dejstvu, da to neenakopravnost politično najbolj zlorabljajo desne politike, to še ne pomeni, da je delovanje EU ustrezno. Če kritike njenega delovanja prihajajo s strani tistih političnih subjektov, ki jih nikakor ne moremo podpirati, to še ne pomeni, da moramo podpirati EU. Takšno, kakršna je danes. In takšno, kot se zarisuje v bližnji prihodnosti.
Problem je v tem, da s strani levice ni učinkovite kritike EU. Ni kritike kolonialnih in hegemonističnih projektov evropskih kapitalskih centrov. Zato EU drsi v vedno bolj problematične politike. Ki jo bolj in bolj diskreditirajo.
Turčija močnejša od EU?
Če zanemarimo delovanje EU v zvezi z begunci, za katere so evropska pristanišča zaprta, smo trenutno priča vsaj štirim problemom. To so stališča in aktivnosti EU v zvezi z odkrito genocidno politiko Turčije proti Kurdom. To je odnos EU do Katalonije. To je politika EU do vključevanja držav kandidatk za vstop. In to je politična nesposobnosta Ursule von der Leyen, nove predsednice Evropske komisije. Ki se je politično blamirala — kot je bilo pričakovati —, še preden je sploh začela opravljati svojo funkcijo.
Če začnemo pri Kurdih: EU se je očitno odločila, da bo pri genocidnem izpadu Turčije gledala proč. Verjetno zato, ker se je pustila ustrahovati z Erdoğanovo grožnjo, da bo odprl meje in spustil v Evropo begunce. Ki jih kot tempirano bombo zdaj Turčija zadržuje na svojem ozemlju.
Jasno je, da evropski kapitalski centri na vodilnih mestih EU hočejo politične diletante. Ti so bistveno bolj politično vodljivi kot politični profesionalci. Da dam primer: Ursulo bo bistveno lažje politično voditi kot bi bilo recimo Brgleza.
Gledanje proč
Isto velja tudi za primer Katalonije. Tudi tu EU gleda proč. Le da v tem primeru gledanje proč kot politika uresničevanja egoističnih interesov kapitalskih centrov na račun šibkejših in za kapitalske centre nezanimivih gre na račun Kataloncev. Govorjenje, da gre za notranji problem Španije, potrjuje, da je EU nekompetenten in neverodostojen politični subjekt.
Nič drugače ni v zvezi s pripravljenostjo oz. nepripravljenostjo EU glede vključevanja novih članic. Pripravljenost za vključevanje novih držav v EU na deklarativni ravni obstaja samo tako dolgo, dokler jim predpisuje pogoje za vstop. Seveda so ti pogoji problematični, saj zahtevajo vnaprejšnjo usklajevanje držav kandidatk z EU na pravnem in administrativnem področju. Ob tem pa je javna skrivnost, da je uvajanje zahodnih pravnih in administrativnih praks najbolj učinkovita strategija pretvarjanja neodvisnih držav v neoneokolonije.
EU ne vidi, kakšna sporočila s svojim mižanjem glede Kurdov pošilja svetu. Prvo je, da se pusti ustrahovati Turčiji. Drugo je, da je Turčija močnejša od celotne EU. Tretje je, da ima sicer polna usta všečnih gesel o politiki. Da pa v praksi brez težav od njih odstopa, če koristijo njenim kapitalskim centrom.
Nezadostno
O Ursuli pa tako ali tako ni treba izgubljati besed. S svojim sestavljanjem Evropske komisije je dokazala to, kar smo vedeli vnaprej: da je politična diletantka.
Jasno je, da evropski kapitalski centri na vodilnih mestih EU hočejo politične diletante. Ti so bistveno bolj politično vodljivi kot politični profesionalci. Da dam primer: Ursulo bo bistveno lažje politično voditi kot bi bilo recimo Brgleza.
Skratka, ocena delovanja EU: nezadostno.