Evropska unija v vedno večjo krizo. Begunci. Kurdi. Katalonija. Širitev. Itd.

Da Evropska unija ni projekt, na katerega bi bilo vredno staviti, sem pisala že večkrat. EU se odmika od združbe enakopravnih držav in postaja kolonialna hegemonija tistih držav, ki predstavljajo kapitalski center. Z Nemčijo na čelu. Ki ji po svojih močeh poskuša parirati Francija. To postaja vedno bolj očitno. Neenakopravnost med državami in narodi, ki tvorijo EU, postaja vedno bolj očitna. Nezadovoljstvo v zvezi s tem pa tudi.

In če je mogoče pritrditi dejstvu, da to neenakopravnost politično najbolj zlorabljajo desne politike, to še ne pomeni, da je delovanje EU ustrezno. Če kritike njenega delovanja prihajajo s strani tistih političnih subjektov, ki jih nikakor ne moremo podpirati, to še ne pomeni, da moramo podpirati EU. Takšno, kakršna je danes. In takšno, kot se zarisuje v bližnji prihodnosti.

Problem je v tem, da s strani levice ni učinkovite kritike EU. Ni kritike kolonialnih in hegemonističnih projektov evropskih kapitalskih centrov.