V predvolilnem času nas z vseh koncev bombardirajo z najrazličnejšimi informacijami o EU. Predvsem o tem, zakaj je EU za nas dobra. Zakaj moramo biti za EU. Zakaj moramo voliti. Zakaj je naša edina prihodnost evropska prihodnost. In zakaj so vsi, ki kritizirajo EU, njeni sovražniki. In seveda tudi vaši in naši sovražniki.
V trenutnem diskurzu najbolj ogrožajo Evropsko unijo populisti. Nacionalisti. Evroskeptiki. In vsi, ki kakorkoli kritizirajo EU. Če bo na teh evropskih volitvah kaj narobe, bo zaradi njih. Če bo v EU kaj narobe, bo zaradi njih. In če bo EU slučajno propadla, bo zaradi njih.
Diskurz o EU kaže na trajno značilnost: da EU same sebe sploh ne razume. Ne razume tega, kar se ji dogaja. EU ne ve niti tega, kdo jo sploh ogroža. Niti ne ve, kdo je odgovoren za vedno manjšo politično podporo, ki jo EU uživa med Evropejci. Kdo je kriv, da je »evropski projekt« »v krizi«. In kdo bo kriv, če bo EU propadla.

Napačne politike

Naj povem naravnost: to niso in ne bodo niti evroskeptiki niti nacionalisti niti populisti. Niti drugi kritiki EU. Krivci so in bodo tisti, za katere večina misli, da so največji podporniki EU.
To pa so evropski politiki. In EU birokrati. Proevropsko orientirani novinarji. In vsi drugi slepo proevropsko orientirani posamezniki na položajih moči.
Vsi našteti zagovarjajo povsem napačne politike. In povsem napačne rešitve »krize«, v kateri se je znašel »evropski projekt«. Po njihovem je rešitev v tem, da čim več Evropejcev verjame v EU. Kar je narobe. Prav bi bilo, če bi reševali probleme, zaradi katerih je »evropski projekt« »v krizi«.
Zakaj je »evropski projekt« »v krizi«, pa danes vedo že vsi. Zato, ker EU služi predvsem ali celo izključno interesom političnih elit. In najmočnejših držav v EU. 
Tu prednjači Nemčija. Ki EU uporablja za doseganje svojih ekonomskih in političnih ciljev. Zato sama EU že nekaj časa imenujem Združene države Nemčije.

Drugo- in tretjerazredni

EU seveda služi tudi in predvsem uresničevanju interesov evropskih kapitalskih centrov. To pomeni, da EU dejansko služi interesom privilegirane manjšine. Tisti, ki v to privilegirano manjšino ne sodijo, so to že spoznali. Pa naj gre za države, ki so v okviru EU drugo- in tretjerazredne. Kamor sodi tudi Slovenija. Ali za že kar velik del državljanov EU, ki jim je postalo jasno, da so kot državljani EU pomembni samo, ko naj bi šli na volitve. Sicer pa jih nihče ne vidi in ne sliši. Kaj šele upošteva njihove interese.
Če strnem: temeljni problem EU je torej ta, da služi interesom vladajočega razreda. Kapitalističnega razreda. Ki se mu na oblasti pridružujeta še politična in vojaška elita. Skratka, elita oblasti, kot jo je opisal John Stuart Mill. Ta evropska elita oblasti uporablja in zlorablja EU za doseganje svojih ciljev. Velik del Evropejcev to že ve. Zato EU ne jemlje za svojo. Zato se za EU ne zanima. In zato med drugim tudi ne hodi na evropske volitve.

Hegemonija

Če je torej uzurpacija EU s strani evropske elite oblasti glavni vzrok, zakaj je »evropski projekt« »v krizi«, je tudi jasno, kaj je treba storiti za njegovo rešitev. Treba je doseči, da bodo od tega projekta imeli koristi vsi državljani in državljanke EU. In vse države članice.
Te koristi niso samo finančne. Ampak tudi politične. Socialne. Itd. Ko gre za finančne koristi, bodo zagovorniki EU povedali, da so postsocialistične države največje prejemnice EU sredstev, Nemčija pa največja plačnica.
Fascinantno pa je, da se nihče ne vpraša, zakaj Nemčija denarno toliko več daje v EU, kot iz nje dobiva. Odgovor: Nemci so pripravljeni plačati za EU več kot od nje dobivajo, ker se jim finančni vložek vrača na nekem drugem področju. Na političnem področju. Na področju moči. Na poziciji hegemonije.

Ne samo na papirju

Rešitev projekta EU je torej vsaj dvojna. Prvič, treba je doseči enakopravnost vseh članic EU. In to ne samo na papirju. Ampak tudi v praksi. In drugič, v EU je treba prerazporediti bogastvo. In to tako, da bodo od EU imeli neposredne koristi vsi državljani EU. Na področju zdravstva. Na področju socialnih pravic. Na področju upoštevanja mnenj. Idej. Predlogov. Na področju kvalitete vsakdanjega življenja. Itd. 
Za to, da bi EU začela uresničevati takšne politike, pa bi morale imeti v Evropskem parlamentu večino leve politične stranke, ki zagovarjajo EU kot socialni projekt. Toda dokler takšne večine ne bo, bo »evropski projekt« »v krizi«. 
Pogoj za izhod iz krize je omejitev interesov in koristi evropske oblastne elite. Tega pa stranke, ki so doslej imele večino v Evropskem parlamentu in jo bodo imele še naprej, ne bodo nikoli storile.
To pa tudi pomeni, da bo »evropski projekt« še naprej »v krizi« še naprej. In da ni izključeno, da bo EU morda propadla. EU namreč lahko reši samo levi politični projekt.