Rubrike
#odlomek #nove knjige #branje
Erling Kagge: »Zdravo je, če ne veš, kaj ti bo prišlo na pot.« [odlomek]
Logo 08.12.2019 / 00.01

Če moraš nositi vso hrano, ki jo boš jedel naslednja dva meseca, razmišljaš, da bi bilo v vsakem gramu čim več kalorij.

»Inuiti jeznemu ukažejo, da zapusti dom in hodi v ravni črti, dokler ga jeza ne zapusti. Potem s palico označi v snegu točko, kjer ga je jeza zapustila.«

»Ko sem si obul čevlje in pustil mislim prosto pot, sem bil gotov glede ene stvari: polaganje ene noge pred drugo je ena najpomembnejših reči, ki jih počnemo.«
Avtor lanske uspešnice
Tišina nam tokrat odkriva pomen hoje, te najbolj človeške od človeških dejavnosti. Erling Kagge trdi, da tisti, ki hodi — od prvih raziskujočih malčkovih korakov pa od pohoda na severni pol —, v življenju pride dlje.
Erling Kagge je norveši raziskovalec, pisatelj in založnik. Izkusil je tišino in zna hoditi korak za korakom. Je prvi človek, ki je dosegel vse tri vrhove sveta: severni in južni pol in Mount Everest.

Hoja je tako kot Tišina izšla pri založbi Vida.

Erling Kagge: Hoja

Šest let sem hodil samo na dolge pohode. Na severni pol, južni pol in na vrh Everesta. Celo alpinisti hodijo. Najprej do vznožja gore, potem do skalnih pobočij. Star sem bil 25 let, ko sem začel, in 31, ko sem se vrnil h krajšim pohodom. V teh šestih letih sem se naučil ceniti drobne radosti. 
Hoditi pomeni uživati v preprostih zadovoljstvih. Daljša ko je pot, pomembneje je, da potuješ z malo prtljage. Naravno. Tudi če grem le na nedeljski pohod, vzamem samo najnujnejše. Verjetno termovko, nekaj hrane in rezervni pulover. Leta sem potreboval, da sem ugotovil, da košček čokolade tekne bolj kot cela ploščica.
Zmeraj sem imel dober občutek, občutek svobode, ko sem na pohodih vse, kar sem potreboval, nosil s sabo na plečih. Ure, dneve, mesece. Ob takih dnevih lahko jem in spim, kjer hočem in kadar hočem. Ne čaka me sestanek ob 8:00 zjutraj in ni mi treba iti v nabavo za večerjo. Edina stvar, ki jo v takih obdobjih pogrešam, je stik s kožo. Ko se objameš ali ob kom ležiš. 
Ko greš na dolg pohod, lahko opustiš cel kup navad. Razmišljanje o tem, kaj zares potrebuješ, je prijetno. Moraš se odločiti med rečmi, ki jih moraš vzeti s sabo, in tistimi, ki jih zgolj želiš vzeti, saj bi ti morda prinesle nekaj udobja. Občutek imam, da veliko ljudi podcenjuje količino časa, ki jo lahko preživiš zgolj s spalno vrečo, rezervno toplo jakno, majhno kozico, kuhalnikom, vžigalicami in dovolj hrane. Če trdite, da je s tako malo nemogoče preživeti, jaz pa trdim, da je mogoče, imava verjetno oba prav.

Občutek mraza, ki popušča

Največji užitki, ki sem jih izkusil v svojih 54 letih življenja, so imeli opraviti s tem, da sem se pogrel, potem ko me je dodobra premrazilo. V gozdovih Østmarka in na dolgih pohodih. »Razdalja med nebesi in peklom je v teh krajih kratka,« je rekel Børge na najini poti na severni pol. Občutek zajedajočega se mraza, ki končno popušča, je najboljši občutek, ki ga poznam. Pil sem dober šampanjec v udobni dnevni sobi pred kaminom, pa moram reči, da se mi zdi nekoliko precenjen. Nič ni boljšega od vrelega čaja z viskijem, ko zmrzuješ na ledeniku. 
Razburljivo je, ko ne veš, kaj ti bo med hojo prišlo na pot. Menim, da je to zdravo. Misli postanejo bolj zamejene. Nihče te ne more doseči. Ne živiš več skozi druge ljudi. Za bežen trenutek lahko pozabiš na preostali svet. Preteklost in prihodnost nimata med hojo, ko postavljaš eno nogo pred drugo, prav nobenega pomena. 
Ko sva z Børgom Ouslandom 58 dni skupaj smučala čez severni pol, nisva vzela s sabo nobene druge opreme kot le 1253 g orodja. Popravila sva vse, kar nama je med potjo razpadlo. Polomil se mi je podplat smučarskega čevlja. Odlomil se mi je zob. Edini par volnenih rokavic se mi je obrabil, a sem jih skrbno vsak večer pokrpal. Čeprav sem imel blazinice razpokane od mraza in suhega zraka, je bil dober občutek, ko sem volneno prejo vlekel skozi tkanje, dokler luknjice niso spet tesnile. Pa ne le zato, ker sem bil zadovoljen, da bom imel rokavice za naslednji dan, temveč tudi, ker te popravljanje stvari poteši.

Izgubljena rozina

Vsak dan sva jedla isto hrano. Ko veš, da boš moral s sabo nositi vso hrano, ki jo boš jedel naslednja dva meseca, zelo razmišljaš o tem, da bi bilo v vsakem gramu čim več kalorij: kosmiči, maščoba, čokolada, rozine, suho meso in mleko v prahu. Mleko v prahu zagotavlja izjemno mero energije. Sprva ni ravno najboljšega okusa, toda z vsakim novim dnem in naraščajočo izčrpanostjo nama je hrana postajala vse boljšega okusa. Preden sva prišla do cilja, je bila že božanska. Proti koncu sva bila tako lačna, da sva hrano čim bolj razredčila z vodo, da bi čim dlje uživala v izkušnji in si ustvarila občutek sitosti. 
Da bi poskrbela, da Børge ne bi dobil večjih porcij kot jaz in obratno, je eden od naju razdelil porcije, drugi pa je izbral, katero porcijo bi. »Ko te pesti lakota, postane deljenje in izbiranje porcij znanost,« sem takrat zapisal.
Nekoč mi je že zelo blizu severnega pola med kratko pavzo padla rozina v sneg. Težko je z ogromnimi rokavicami spraviti vse rozine iz torbe v usta in tako se mi je ena izmuznila in padla na tla. Še težje jo je bilo pobrati. Tako lačen sem bil in željan rozin, da sem šel na vse štiri, glavo približal tlom, iztegnil jezik in jo zajel v usta. Občutek radosti, ko sem rozino valjal po ustih, jo počasi žvečil, me je spomnil na nekaj, kar sem že vedel: pomembno je znati uživati v malih grižljajih. Majhen košček je dober; še manjši je še boljši. 
Spet doma v civilizaciji se je običajno življenje vrnilo s presenetljivo hitrostjo. Užitki so postali bolj komplicirani, pogosto manj intenzivni in bolj predvidljivi. Po nekaj dnevih so se veličastna občutja, kot je to, da si sit ali na toplem, da dobro spiš in da vidiš drugo človeško bitje, spet zdela samoumevna. V norveščini imamo pregovor: veliko želi še več. In točno tako je. Z različno stopnjo uspešnosti sem skušal še naprej uživati v majhnih stvareh. Ceniti dejstvo, da sem doma v dnevni sobi, da lahko sodelujem v domačem življenju in me osrečujejo vse tiste stvari, ki sem jih pogrešal. Toda užitek naslade ene rozine se zdi absurden, ko imaš na voljo v shrambi cel zavoj in je hladilnik poln drugih dobrot. Kot sem povedal prej, vem, da košček čokolade tekne bolj kot cela ploščica, toda še zmeraj pojem celo ploščico. 

Shinrin-yoku

Iti na sprehod v naravo in najti miren kotiček, kjer bom prespal, ko se utrudim, je zame eden najlepših trenutkov na svetu. Pogledam v drevesne krošnje nad mano. Preprosto sprostim se. Japonci so leta 1982 to poimenovali: shinrin-yoku, kar pomeni gozdna kopel. Gozdna terapija, ki pomaga pomiriti živce. 
V minulih letih so raziskovalci na univerzi v Čibi preučevali tako fizične kot psihološke učinke dreves. Rezultati so kot predvideno pokazali, da gozdne kopeli vplivajo na dobro počutje, zmanjšujejo stres ter nižajo krvni tlak. »Ustvarjeni smo tako, da se nam naravno okolje prilega,« je zaključil raziskovalec Jošifumi Mijazaki, direktor Centra za okoljsko zdravje in okoljske študije na univerzi v Čibi. 
Presenetljivo odkritje pa je bilo, da lahko drevesa okrepijo imunski sistem, znižajo stopnjo holesterola in delujejo preventivno. Določena drevesa in rastline oddajajo fitoncid, olje, ki ga »izloča rastlina«, da bi se zaščitila pred bakterijami in insekti. Če se zadržujemo v bližini teh rastlin, tudi sami prejmemo to spojino in smo deležni njenih učinkov, medtem pa tešimo vseh pet čutov: slišimo ptice, vonjamo svež zrak, gledamo zelenilo listja, čutimo fizično bližino dreves, rastlin, mahov in trav ter čutimo okus jagodičja in gob. Na podlagi teh in podobnih študij so na Japonskem vzpostavili številne terapevtske poti, še več pa jih je v pripravi. 
Henry David Thoreau v svoji knjigi Hoja opisuje shinrin-yoku 151 let prej, kot so iznašli izraz. »Mislim, da ne bi mogel ohranjati svojega zdravja in duha, če ne bi vsaj štiri ure na dan — in pogosto več kot toliko — preživel med pohajkovanjem skozi gozdove in čez hribe in polja, povsem prost vseh posvetnih obveznosti.« Trdil je celo, da je zaljubljen v hrast. Kar je dobra izbira, če se odločiš, da se boš zaljubil v drevo. »Končno sem našel nekoga zase. Zaljubil sem se v hrastov grm.«
Thoreau je bil tako gotov v svoje nazore glede dreves in hoje, da je priznaval vsem, ki ne hodijo, »da si zaslužijo nekaj priznanja že zato, ker se niso že davno ubili.«
Tudi sam polagam velik pomen bližini dreves. Enako mero spokoja kot v gozdu pa doživim, ko se uležem na skale ob morju, v parku ali na nežni mah tik nad drevesno mejo. Ležeč tam potem, ko sem hodil, sem prepričan, da so najboljše stvari v življenju zastonj. 

Proč od predmeta tvoje jeze

Odidem stran od svojih problemov. Ne od vseh, ampak od tolikih, kot le lahko. Ne počnemo tega vsi? Nekateri problemi med hojo zbledijo. Morda izginejo po eni uri ali po nekaj dnevih. Morda pa niso bili tako veliki, kot so se mi zdeli? Pogosto je tako. Nekaj, kar me pesti in se mi zdi zelo problematično, se potem, ko pridobim nekoliko distance, izkaže, da ni tako mučno ali pomembno. 
Drugi problemi pod nogami izginejo in po povratku domov spet vzniknejo. Čeprav mi izkušnja pravi, da se ti problemi po hoji znajo pokazati v drugačni luči. Izkusim to, kar je doživela junakinja romana Kathleen Rooney Lillian Boxfish je šla na sprehod. »Pločniki mi vedno pomagajo najti nove poti okoli problemov, ki jih skušam rešiti: sporočila na znakih, pogovori, ki jih slišim, igra ritma mojih stopal.«
Večina tistih, za katere vem, da se spoprijemajo z velikimi osebnimi problemi, ne hodi na sprehode. Morda samo poznam napačne ljudi. Ne vem. Seveda so nekateri problemi tako veliki, da ne moreš od njih kar oditi. Toda verjamem, da bi večini dobro delo, če bi si zdravo pretegnili noge. Sveža doza endorfinov odžene stres in poskrbi, da se skrbi odmaknejo. 
Ko sva se pripravljala na pohod na severni pol leta 1990, sva nekaj tednov testirala svojo opremo v Iqaluitu, majhnem mestu na severovzhodnem delu kanadske Arktike.
Tukaj sem prvič slišal za dragoceno inuitsko tradicijo. Če si tako jezen, da ne moreš več nadzorovati svojih čustev, ti ukažejo, da zapustiš dom in hodiš v ravni črti, dokler te jeza ne zapusti. Potem s palico označiš v snegu točko, kjer te je jeza zapustila. Na ta način se izmerita dolžina in moč besa. Najbolj razumna stvar, ki jo lahko narediš, če si jezen — stanje, kjer naši plazilski možgani odločajo namesto nas —, je, da nekaj časa odideš stran od predmeta svoje jeze.

NAROČI SE
#odlomek #nove knjige #branje
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke