Kulumne
#kultura #epk #EPK 2025
EPK 2025: Kultura je nova črna na Koroškem
Logo 28.10.2019 / 00.23

Kdo ve, ali sta si Melina Mercouri in Jack Lang tako to predstavljala, ko sta leta 1985 osnovala ta hvalevredni projekt?

»Ali ste vedeli, da za EPK 2025 kandidira zavezništvo šestih najmanjših slovenskih občin z manj kot tisoč prebivalci: Osilnica, Solčava, Kobilje, Kostel, Jezersko in Dobje?

Ali ste vedeli, da za Evropsko prestolnico kulture 2025 kandidira tudi neformalno in med seboj dislocirano kulturno zavezništvo šestih najmanjših slovenskih občin z manj kot tisoč prebivalci: Osilnica, Solčava, Kobilje, Kostel, Jezersko in Dobje?
Seveda niste. Ker niste mogli. To sem si izmislil, da bi karikiral. Držijo pa druge slovenske kandidature oz. priprave na kandidaturo. Rok za prijavo poteče konec letošnjega leta.
Kdo ve, ali sta si Melina Mercouri in Jack Lang, takratna ministrica in minister za kulturo Grčije in Francije, tako to predstavljala, ko sta si leta 1985 zamislila ta hvalevredni projekt?
Te dni sem skratka v nekem lokalnem spletnem biltenu slučajno prebral, da nameravajo štiri obalne občine — namreč vse štiri: torej Koper, Izola, Piran in Ankaran — kandidirati za Evropsko prestolnico kulture leta 2025. Pod blagovno znamko, da tako rečem, Piran-Pirano 4 Istria.

Vsako selo

Beseda je dala besedo in tako sem po internetu odtaval še dlje in preveril tisto, kar sem sicer napol že vedel: da nameravata za EPK 2025 kandidirati tudi Ptuj — z ne več ne manj kot dvajsetimi okoliškimi občinami — in seveda Ljubljana. Seveda v španoviji s kar petindvajsetimi občinami iz osrednjeslovenske urbane regije.

Kulturna ambicioznost

Ta presenetljiva kulturna ambicioznost deluje nekoliko bizarno. Pa ne samo zato, ker že na prvi pogled priča o slovenski razdrobljenosti, temveč tudi o diskrepanci med splošnim in posplošenim pojmovanjem kulture kot ne čisto potrebnega in ne vedno razumljenega luksuza na eni strani in temi kandidaturami na drugi.
Cilj EPK seveda ni samo ožje gledano kulturen, temveč gre tudi za tako imenovano urbano regeneracijo, ustvarjanje ekonomskih priložnosti, pa za imidž mesta in za njegovo mednarodno prepoznavnost itd.
Kot vse, kar rečejo v Bruslju, tudi to zelo lepo, če ne celo prelepo zveni — čeprav najbrž ni čisto za lase privlečeno. Je pa v slovenskem primeru zanimivo, da se pri naših pregovorno omejenih sposobnostih učinkovitega črpanja evropskih sredstev — da ne omenjam medsebojnega dogovarjanja oz. kooperativnosti — naslanjamo ravno na kulturo.

Tretja kulturna os

V zvezi s tem imam idejo. Če bi že hotel navijati za enega od slovenskih mest kandidatov, bi za nasvet in smernice povprašal Mitjo Čandra in Aleša Štegra. Ampak recimo, da je zaenkrat bolje biti nepristranski. Zato naj serviram samo ne preveč resno mišljeno, toda ilustrativno idejo, kako se pri izbiri in organizaciji EPK čim bolj okoristiti z ekonomskimi in socialnimi eksternalijami kulture.
EPK bi moralo organizirati Velenje. V navezi s koroškimi, ne samo šaleškimi občinami. Velenje ni vas in je že zdaj kulturno, četudi industrijsko mesto, obenem pa rabi še veliko spodbud. Stavim, da bi bila hitra cesta od Velenja (ali celo od Slovenj Gradca) do Šentruperta zgrajena kot bi mignil. (Za dokončanje južnega kraka tretje razvojne osi bi naslednjo EPK moral organizirati Črnomelj.) Poleg tega bi kultura dobro — beri: asimilativno — vplivala tudi na velenjsko priseljensko populacijo.
Lepo ali celo fancy je biti mednarodno prepoznaven in se trkati po prsih kot privlačna kulturna destinacija. Toda še bolje je biti praktičen in poskrbeti, da bo za minljivimi prireditvami ostalo kaj bolj konkretnega in koristnega od kulture.

NAROČI SE
#kultura #epk #EPK 2025
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke