Nisem nestrpna do drugače govorečih ali razmišljujočih in gojim visoko stopnjo razumevanja do različnosti, kakršnekoli že so. Toda ob takšnih zgodbah, kot je ta o istrski vasici Slami, popade bes.
Ozaveščeni in odgovorni investitorji v nepremičnine, ki spoštujemo pravno državo in sicer neradi, a kljub vsemu razumemo njene zapletene birokratske postopke, potrpežljivo čakamo na dokumente, ki jih zahteva gradnja hiše ali vikenda.
Na drugi strani pa imamo familiarno združbo — seveda neslovenskih korenin —, ki s svojimi posegi v arhitekturo v stilu najbolj gnusnih arhitekturnih skrpucal, kar jih premore mešanica balkanskih narodov, uniči celotno vas v slovenski Istri. Uniči do te mere, da jo je treba izbrisati s seznama arhitekturne, kulturne, zgodovinske dediščine.

Divjaki

V bistvu me ne jezijo toliko divjaki, ki so prišli zasvinjat Slovenijo, ne da bi kogarkoli vprašali, ali smejo ali ne. To v nekem preživetvenem smislu celo razumem. Prišli so sem v iskanju boljšega življenja in pri tem čisto po balkansko izkoristili potencial svojih sivih celic.
Ugotovili so, da jim v tistem zakotnem, od skoraj vseh pozabljenem zaselku nihče ne bo gledal pod prste, če se bodo lotili črnih gradenj in si dovolili uzurpirati kulturno krajino. V številnih družinah in družinskih povezavah jih je dovolj, da se čutijo močne. Držijo skupaj in prevladujejo nad lokalnim prebivalstvom. To je v njihovi naravi. Oni so pač takšni. Mi nismo.
Kljub temu v meni vre bes. Seveda najprej nanje, ki si v državi, ki jih tako prijazno gosti in jim nudi novi dom in omogoča boljšo kakovost življenja, kot so jo imeli tam, kjer so bili prej doma, dovolijo takšna ravnanja. Brezobzirno, brez spoštovanja, neodgovorno, z lažmi, prevarami in sprenevedanjem.

Brunarico pa podret

Bolj sem besna na nadzorne organe, ki kljub prijavam niso ukrenili nič.
Tokrat ne. So pa že kdaj.
Tako so recimo človeku, ki je v Bohinju živel v brunarici, v najbolj tipični obliki hiše v tistih krajih, narejeni iz naravnega materiala, pred dobrim desetletjem to hišo porušili. Čeprav je tam stala že 40 let, a je bila črna gradnja. Na Primorskem pa na vsa opozorila o tem, kaj se dogaja v Slamih, nihče ni reagiral.
Slami so bili pristna slovenska istrska vas. Hiše v nekem redu, s točno določenimi merami, nakloni, višino, materiali. Zdaj pa je to vas nekdo arhitekturno posilil in spremenil v skupek nemogočih oblik in barv, ki jih najdete v državah, s katerimi smo si nekaj časa delili našo skupno zgodovino.
Improvizirani električni priključki s kabli, visečimi od hiše do hiše, delujejo kot bizarna slika krajev, ki so v resnici daleč od nas. Kot v tistih Powerpoint smešnicah, ki krožijo po internetu in ki si jih prepošiljamo zato, da se naslajamo od ugodja, da nam je takšno življenje prihranjeno. Kanalizacija, speljana kar tako, nekam z brega, v gmajno, samo da je stran od hiše.

Premajhen učinek?

Nadzorni organi so najbolj krivi, da je bilo to vas, ki je bila del zaščitene kulturne krajine, črtati s seznama arhitekturne dediščine. Če bi ukrepali, ko je je črnograditelj z bagrom prvič zakopal v zemljo, bi bil to jasen znak, da se pri nas tako ne dela. Pika. 
Človek, ki je pri zdravi pameti, se ob tem tudi sprašuje, kako je mogoče na črno zgraditi cel kup hiš, ne da bi te oblasti poklicale na zagovor in zahtevale vrnitev v prvotno stanje.
Pogosto ugotavljamo, da nekateri državljani veljajo za prvorazredne, drugi pa za drugorazredne. V prvo kategorijo sodijo politiki, pa tudi finančno močni, vplivni državljani z močnim omrežjem. Zdaj pa se upravičeno sprašujemo, ali ni večina žalujočih ostalih v resnici že kar tretjerazredna. Vmes se namreč pojavlja skupina, ki se ji nihče ne upa postaviti po robu in je disciplinirati. 
Morda pa se oblastem s tem ne da ukvarjati, ker je učinek premajhen? Ali pa zato, ker obstaja verjetnost, da bi se uradnikom v tem primeru celo kaj zgodilo? 
Naši organi dobro vedo, da so lahko najbolj učinkoviti, če se ukvarjajo s prestrašenimi, pridnimi državljani, ki ubogljivo sledimo njihovim navodilom.
Slami so izbrisani kot tipična slovenska istrska vas. Katera bo naslednja?