Kulumne
#feminizem #FDV #psihoanaliza
Ena feministka, dve hobotnici: Kunilingus na Mirovnem inštitutu in na FDV
Logo 27.02.2020 / 21.13

Psihoanaliza je kruta, ker razgalja umetnikovo seksualnost. In Vlasta Jalušič ima problem. Kot tisti, ki je uničil sliko.

»Malo verjetno je, da konservativni ljudje ne bi čutili nelagodja, če so transparentno soočeni seksualnostjo.« — [Kacušika Hokusai: Sanje ribičeve žene; lesorez, 1814]

Mirovni inštitut je prejšnji teden objavil novičko, da je neznani storilec na razstavi Intimno, družbeno, politično? na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, poškodoval slikarsko »mojstrovino« njihove sodelavke (in dolgoletne direktorice) dr. Vlaste Jalušič. V sporočilu za javnost so zapisali, da je bila slika »napadena s sprejem«.
Ta plagiat ni bil izbran za razstavo naključno, temveč ideološko premišljeno. Kar je samoumevno, saj je dotična ljubiteljska slikarka ena od vodilnih slovenskih feministk in feminističnih aktivistk od osamosvojitve naprej. Tako je na platno prenesla znani motiv japonskega lesoreza Kacušika Hokusaia iz leta 1814.

Ženska seksualna želja

Originalni naslov Sanje ribičeve žene sem na družabnih omrežjih humorno preimenoval v »sanja svinja kukuruz« — pač v skladu z ortodoksno psihoanalitično logiko ženske seksualne želje.
Glede na to, da od Freuda naprej vemo, kaj si normalna ženska v resnici želi — želja je seveda v osnovi nezavedna —, je dotična umetniška inštalacija dobila še za odtenek močnejši, seksualni pridih, ker gre za delo feministke.
Da neki ženski prideta na misel ravno dve hobotnici, ki oralno zadovoljujeta žensko — ki pri tem vidno uživa —, je zelo analizabilno.

Avtoričina prezdrnost

Me pa toliko bolj preseneča predrznost avtorice — ki bi se morala vsaj malo spoznati na psihoanalizo, pa se očitno ne —, da si je upala sliko s tem motivom brez sramu razstaviti prav na FDV, torej v samem leglu feminizma. Latentno jedro njene geste oz. odločitve za to sliko je seveda seksualno. Na manifestni ravni gre morda res za izpostavljanje feminističnega prepričanja, da prikazovanje »ženske golote in ženskega užitka« pri mnogih še vedno vzbuja nelagodje.
Sam bi rekel, da je nelagodje nekontrolirano in spontano čustvo, ki se aktivira samodejno. Malo verjetno je, da konservativni ljudje ne bi čutili nelagodja, če so transparentno soočeni seksualnostjo. To vam lahko povem iz prve roke, saj sem sam pogosto izžvižgan in deležen nelagodja, kadar skozi psihoanalizo tematiziram seksualnost. Tudi če seks zapakiram v humor in umetnost, imajo mnogi ljudje s »konzumacijo« seksualnosti pričakovano težave. Ampak se ne pritožujem. Ženski seksualni užitek je problematičen in tabuiziran. In ker sem psihoanalitično malce podučen, bi rekel, da je celo prav, da je tako.

Tako slikarka kot napadalec

Me pa čudi, da je Jalušičeva na otvoritvi razstave poudarila, da je »to, kako si estetsko zamišljamo svet, odgovor na vprašanje[,] v kakšnem svetu si želimo živeti« — in ravno ta kontekst naj bi po njenem mnenju delal umetnost politično.
To samo po sebi celo drži. Ampak psihoanaliza je bistveno bolj kruta, neuvidevna in prefinjena, saj razgalja samega umetnika, njegovo percepcijo stvarnosti — in seveda njegovo seksualnost. In Vlasta Jalušič ima tukaj probleme.
Probleme pa ima tudi sam napadalec, ki je s sprejem uničil zgledno umetniško delo — čeprav s pridihom plagiatorstva. On je šele analizabilen in seksualno frustriran!

NAROČI SE
#feminizem #FDV #psihoanaliza
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke