Rubrike
#odlomek #nove knjige #branje
Ekstradeviško: Kakšen človek je bil deda? Zakaj ni bil dober človek? [odlomek]
Logo 26.07.2020 / 06.05

Na majhen jadranski otok prispeta sedemnajstletni Maj in njegova mati Danijela. Prišla sta na pogreb Franeta Barbaroše.

Znanci z otoka, ki jih sedemnajstletni Maj pozna iz otroštva, očitno vedo o njegovem dedku nekaj, česar on ne ve.

Ekstradeviško je sedmi roman Dušana Čatra. Izšel je pri Beletrini. Na majhen jadranski otok prispeta sedemnajstletni Maj in njegova mati Danijela. Prišla sta na pogreb deda Franeta Barbaroše, Danijelinega očeta. Danijela je tik pred ločitvijo, Maj se je pred odhodom resno sprl s svojo Luz. Majeva mama se začne spominjati dogodkov iz otroštva, ki pa so zaviti v tančico skrivnosti. Da bi uredila formalnosti za očetom, mora po pogrebu odpotovati na celino, Maj ostane sam. Na otoku je bil nazadnje pred sedmimi leti in dedka se medlo spominja, o njem ne ve kaj več kot to, da je bil mornar. Znanci z otoka, ki jih pozna iz otroštva, pa očitno vedo nekaj, česar on ne ve.
Pisatelj, prevajalec, scenarist in urednik Dušan Čater (1968) je izdal romane
Flash Royal, Imitacija, Resnični umori, Patosi, Ata je spet pijan in B52, mladinska romana Pojdi z mano in Ribamož, zbirke kratke proze Flash Royal in Resnični umori ter zbirko novel Džehenem, za katero je leta 2012 prejel nagrado Fabula. Izdal je tudi nekaj slikanic po ponarodelih motivih in pisal scenarije za televizijske oddaje ter nekaj izvirnih iger. 

Dušan Čater: Ekstradeviško

Danijela je s kozarcem vina v roki sedela »pod brajdo«, kot so imenovali prostor z mizo in klopema pod trto, in cigaretni dim pihala pod nebo, medtem ko se je počasi, a vztrajno temnilo. Maj jo je zadihano pozdravil in sedel nasproti nje. Namesto pozdrava je suho rekla: »Očeta ne bo!«
Ker Maj ni niti skomignil z rameni, kaj šele da bi kaj rekel, je nadaljevala: »Nima časa.«
Pogledala ga je naravnost v oči in iz cigarete potegnila dolg dim.
Maj je skomignil z rameni. Seveda mu ni ušlo, da ga je imenovala »oče«, in ne Mark kot po navadi. Tole omenjanje starševstva ni pomenilo nič dobrega. Njen nepremični pogled ga je ponovno spomnil na to, da se mama lepo rima na drama.
»Jutri moram na Reko,« je rekla Danijela in ugasnila cigareto.
Naredila je požirek vina, se naslonila nazaj in zaprla oči. Maj je gledal okoli sebe. Znova se je razgledal po dvorišču. Visok kamnit zid, ki je na severni strani omejeval tlakovano teraso in na katerega so bile pritrjene letvice za vzpenjajočo se trto, je preprečeval burji, da bi pihala na teraso. Za njim je rasel na gosto posejan bambus in se dvigoval v nebo še dobra dva metra nad zidom. Pri izhodu s terase na ulico spredaj pa je stal velik grm rožmarina, ki je še v tem letnem času omamno dišal.
»Kakšen človek je bil deda?« je Maj vprašal Danijelo in se nagnil čez mizo proti njej.
Danijela je odprla oči in ga nekaj časa gledala. Potem si je prižgala novo cigareto in rekla: »Tole bajto bom prodala … Veliko papirjev imam za uredit! Boš zmogel en dan sam?«
Maj je spet pokimal.
Danijela se je igrala z vžigalnikom na mizi, postavila ga je navpično, ga prevrnila in spet postavila pokonci.
»Pa ja, saj imaš že sedemnajst let …« je rekla in stegnila roko, da bi ga pobožala po laseh.
Maj se je vzravnal, da ga mama ni dosegla, namesto njegove glave je podržala kozarec vina in ga ponesla k ustom. Popila je.
Nekaj časa sta sedela v tišini, slišalo se je zavijanje vetra, loputanje polknic nekje pri sosedih, šumenje bambusa, tu in tam skovik galeba.
»Kakšen človek je bil Frane?« je spet vprašal Maj.
»Nič kaj prida,« je rekla Danijela, potegnila dolg dim iz cigarete in ga pihnila nekam pod brajdo.
»Zakaj?«
»Kaj zakaj?«
»Zakaj ni … Zakaj ni bil dober človek?«
»Ne vem, zakaj ni bil dober človek …« se je prisilno in ironično nasmehnila Danijela. »To ve pa samo on, ha, ha …«
»Ne to … Zakaj ti praviš, da ni bil okej?«
Danijela je spet nekaj časa brez besed gledala v sina in spet naredila požirek vina. Maju se je zdelo, da je že malce opita. Potem pa rekla: »Zgodaj zjutraj grem … Pustila ti bom nekaj denarja, na kakšno pico pojdi, če je v tem letnem času sploh kaj odprto tukaj … V trgovini si kaj kupi … Bo šlo?«
Maj je zavil z očmi.
»Kaj je spet?« ga je vprašala Danijela.
»Seveda bo šlo,« je rekel Maj.
»Seveda bo šlo,« je Danijela tiho ponovila za njim.
»Zakaj pa Mark ne pride?« je vprašal Maj.
»Nima časa,« je rekla Danijela, naredila požirek vina in vdihnila dim v pljuča. »Saj nikoli nima časa … za … za vse drugo ga ima …«
Medtem ko je govorila, ji je dim uhajal iz ust in skozi nos.
Kratek premolk.
»Se bosta ločila?« jo je čez nekaj časa vprašal Maj.
»Bi rad, da bi se?«
Maj je skomignil z rameni, Danijela pa je spet posegla po kozarcu, spila na dušek, ugasnila napol dogorelo cigareto v pepelnik, ne povsem, nekaj dima se je še vedno vilo iz ogorka. Potem je vstala in šla v hišo. Maj ji je namenil le bežen pogled. Pisani trakovi, ki so viseli s podboja vrat, so še nekaj časa valovali.
Maj je iz žepa izvlekel telefon in pobrskal po njem. Zavzdihnil je in ga pospravil nazaj v žep. Potem je vstal, šel do roba terase, do ravno tlakovane ceste, ki je vodila mimo hiše, se zazrl po klancu navzdol, gledal v morje spodaj in razmišljal o cigareti. Čeprav sta starša vedela, da kadi, in tega pred njima tudi nikoli ni skrival ali zanikal, ni nikoli prižgal vpričo njiju. Kot bi mu bilo nerodno. Tokrat ga je burja, ki se je še okrepila, odvrnila od te namere, namesto tega je raje znova vzel telefon v roke. Pobrskal je po imeniku, ne za dolgo, Luz je imel na začetku seznama. Poklical jo je.
Zvonilo je.
Gledal je galebe, ki so spodaj ob morju nizko krožili nad pomolom. Verjetno se je v pristan vrnil nov ribiški čoln z bogatim ulovom.
Še vedno je zvonilo. V prazno.
Zvonjenje je prekinil zvok, ki pomeni zasedenost linije.
Maj je pogledal v telefon, glasno zaklel in ga pospravil nazaj v žep. Brcnil je kamenček, ki se je znašel pod njegovimi nogami, da je zdrsel po klancu navzdol.
Ko je vstopil v hišo, je našel Danijelo s telefonom na ušesu. V drugi roki je držala kozarec vina in hodila gor in dol po kuhinji. Maj je sedel v star lesen naslanjač. Zagugal se je. Videl je, kako je Danijela odpila požirek vina, umaknila telefon od ušesa in bolj zase rekla: »Številka trenutno ni dosegljiva.«
Maju je ušel kratek ciničen nasmešek, ki se je slišal kot kakšen »pih«.
Danijela je na mizo odložila telefon in kozarec ter odprla vrata hladilnika.
»Pršut, sir, olive … Jajca! Jajčka ti lahko spečem,« je potem rekla.
»Nisem lačen,« je rekel Maj.
Danijela je v rokah držala škatlo z jajci in gledala vanjo. Ne da bi dvignila pogled, je rekla: »Pametno! Bogsigavedi koliko časa so že tu …«
Maj je vstal iz naslanjača, šel do kuhinje in si natočil kozarec vode. Izpil ga je na dušek. Kozarec je odložil v pomivalno korito in se z ritjo naslonil nanj. Gledal je Danijelo, ki je še vedno prebirala po hladilniku. V roke je vzela nekaj kozarcev za vlaganje, konzerve, iskala datume, ovohala v papir zavito salamo, se namrdnila, jo položila nazaj in vzela ven neko do polovice polno plastenko. Odvila je zamašek in tudi njo ovohala ter si pomenljivo pokimala. Plastenko je položila na mizo.
»Kako je deda umrl?« jo je vprašal Maj.
Danijela se je nasmehnila.
»Hudič ga je vzel k sebi …« je rekla in naredila požirek vina.
»Ali pa je preveč sanjal črve,« je tiho rekel Maj.
»Prosim?« ga je pogledala Danijela.
»Mah, nič …« je rekel Maj.
»Saj veš, da je bil bolan,« je rekla Danijela.
Maj je pokimal.
»Ja, to vem. Rak na pljučih …«
»Ja,« je rekla Danijela.
»A je umrl sam?«
»Dvomim.«
»Zakaj?«
Danijela je brez besed strmela vanj.
»Zakaj po smrti babice nismo prišli nikoli več sem?«
Danijela se je obrnila stran od njega, stopila do stare kredence in začela brskati.
»S Franetom se nisva najbolje razumela,« je rekla in Maju kazala hrbet.
»Zakaj?«
Nekajsekundna tišina, težka, vlekla se je v nedogled. Potem se je Danijela obrnila proti njemu. Samo gledala je vanj, kot bi nekaj razmišljala.
»Zakaj? Kaj se je zgodilo?« je znova poskušal Maj.
»Našla ti bom kakšno svežo posteljnino in ti zgoraj pripravila posteljo,« je naposled rekla Danijela, naredila kratek požirek vina in šla po stopnicah v drugo nadstropje.
Maj je gledal v talne keramične ploščice z vzorcem razpokanega kamna.

NAROČI SE
#odlomek #nove knjige #branje
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke