Drugače pa je bila proslava standarden estradni, intelektualni, publicistični in kulturni dolgčas v mirni in dostojanstveni funkciji državotvornosti, kakršnega smo vajeni iz prejšnjih časov.
In zdaj bi torej morali biti zadovoljni, da smo šli nazaj na staro?
Drugačnost serijsko
Kot da so se avtorji pomujali narediti proslavo, ki bi bila bistveno drugačna od proslav zadnjih dveh let, obenem pa ne preveč radikalna v drugo smer. Da jim proslavarski nostalgiki janšizma ne bi česa očitali?
Skratka, letošnja proslava je bila sredinska. Normalna. Mainstream. Dolgčas brez ekscesov. Mirna in dostojanstvena. Da ne bi koga odvrnila ali bog ne daj celo užalila. Običajni kulturni osumljenci se vračajo na sceno. Aleluja!
Za drugačnost se jim seveda ne bi bilo treba truditi. To je serijsko. Nastala je stilno brezbarvna, nepresenetljiva zmes rahlo blaziranega, da ne rečem urbanega, no, še kar znosnega domoljubja.
To podlago pa so potem obtežili z igralsko stiliziranimi modrovanji o odnosu med državo in posameznikom — čemur sem še jaz sam težko sledil, priznam — ali zrahljali z ne preveč presunljivimi glasbenimi in koreografiranimi vložki. S kar dvema komadoma od Siddharte! S hecnim pevcem!
Ah, da ne pozabim: najbolj brez veze je bil tisti kvazi duhoviti (oranžni) Muppet Show.
Žanrski zlati standard
In potem so tu bili še TV kolumnisti, da tako rečem. Naj bom jasen: nočem biti ciničen do prominentnih udeležencev, katerih pametne misli o domovini in državi smo poslušali.
Ni pa mi všeč, da je magari sprejemljiva domoljubna publicistika na temo domovine in prihodnosti in prizadevnosti posameznikov postala žanrski zlati standard podružbljene modrosti za slavilno uporabo.
In če sem že pri tem: govornik Pahor na proslavi ni bil v formi — ali pa je bil še preveč. Pomensko in motivacijsko praznost in odsotnost zapomnljivih, da ne rečem epohalnih pasaž je nadomeščal s čudno gromovniško, četudi ne funfljajočo retoriko kakega Staneta Dolanca.
Proslave niso razumeli vsi — kar je najbrž bolje, kot da bi jo razumeli še predobro —, obenem pa ni ponujala realnega kulturnega užitka. Ne bolj ne manj izbirčnim. Pa saj niti ni tako mišljeno. Ne moremo uživati za praznik na proslavi, ne? Domovina menda ja ni hedonizem!
Slovenski mainstream
Skratka, letošnja proslava je bila sredinska. Normalna. Mainstream. Dolgčas brez ekscesov. Da ne bi koga odvrnila ali bog ne daj celo užalila. Običajni kulturni osumljenci se vračajo na sceno. Brezmadežni! Aleluja.
Proslave zagotovo niso razumeli vsi — kar je verjetno bolje, kot da bi jo znali razumeti še predobro —, obenem pa ni ponujala nobenega realnega, spontanega kulturnega užitka. Ne bolj ne manj izbirčnim. Pa saj v tem je problem: ker to niti ni tako mišljeno. Ne moremo uživati za praznik na proslavi, ne? Domovina menda ja ni hedonizem!
Bila je takšna, kot proslava po trenutno prevladujočem mnenju mora biti. In ker za državni praznik pač proslava mora biti. Za dobro vago kdo ve zakaj kulture in za ščepec pameti, ki vsakomur ni dana — bi ji pa morali prisluhniti. Par spevnih komadov in malo poplesavanja.
Pa smo spet tam. Kulturna, kulturniška urbana domačija na varni razdalji od planšarske, patetične folklore.