Oskarji že več let izgubljajo na popularnosti, beri: gledanosti — tudi po zaslugi zastarelega koncepta. Nekako še razumem, da zadeva ni gledana v Sloveniji, ker se pač dogaja ponoči z nedelje na ponedeljek, ko večina Slovencev nabira moči za nov delovni teden. Zadeva je bila v Sloveniji tako porazno gledana — v časih, ko se je kakšna slovenska televizija še trudila s prenosom —, da prenos res nima smisla. Še težje pa je razumeti, da je gledanost vedni nižja tudi v ZDA.

Kup namišljenih zvezdnikov

Podelitev oskarjev je prireditev zvezdnikov oz. bogatašev, ki si med seboj podeljujejo nagrade in opri tem fejkajo jokave zahvalne govore. “We’re all gonna die soon, and there’s no sequel,” je nekoč rekel angleški komik Ricky Gervais, ki je petkrat vodil Zlate globuse — Oskarjev pa po lastnih izjavah ne bi nikoli.

In točno tako je: zvezdniki, stari med 40 in 55 let, ki imajo pred seboj še kakih 30 let življenja, tam sedijo in se zdijo sami sebi pomembni, čeprav v resnici niso. Pomembni so znanstveniki, humanitarci in takšni. Filmski zvezdniki zagotovo ne.

Jaz sem eden redkih norcev v Sloveniji, ki vsako leto gledam Oskarje. Še sam ne vem, zakaj prebedim celo noč. Morda zato, ker imam rad filme. A kot rečeno, popularnost Oskarjev pada iz leta v leto. Razlogov je več. Eden od njih je, da današnja mladina gleda medijske vsebine drugače. Bolj bistven razlog pa je predvidljivost zmagovalcev. Presenčenj praktično ni več. Še največje presenečenje je bil porazen izkupiček filma Moč psa, ki je ob dvanajstih nominacijah — čeprav gre za zelo ameriški žanr in čeprav obravnava gay tematiko — dobil samo enega. Za režijo. Kar pa smo spet pričakovali, saj je (bilo) treba nagraditi režiserko. So namreč zelo redke. Bog ne daj, da bi jo spregledali.
​{embed_info_box}197699{/embed_info_box}

Politična korektnost

Jaz sem pravilno napovedal 17 od 23 kategorij. In še to samo zato, ker nisem videl tistih kratkih in animiranih filmov in sem streljal na slepo.

Še ena stvar, ki ubija Oskarje, pa je politična korektnost. Njene žrtve smo zadnja leta vsi. Leta 2015 in 2016 med nominiranimi ni bilo temnopoltih igralcev, zato je črnska skupnost zagnala vik in krik. Po nepotrebnem. Če niste bili nominirani, pač niste bili dovolj dobri. Tako je to. Ne moremo nagraditi nekoga samo zato, ker je črnec in da bi črnci dali mir.

Pa vendar smo zaradi teh burnih reakcij danes v situaciji, da točno vemo, da bodo med nominiranci temnopolti, pa latinosi, pa kakšen invalid tudi ne sme manjkati. Pa ne samo nominirani. Tudi kakšno nagrado morajo dobiti, sicer vse skupaj ne bi imelo smisla.

Bizarno

In v tem kontekstu je potekala letošnja prireditev: oskarja črncu, oskarja črnki, oskarja gluhemu, oskarja režiserki, oskarja Azijcu (Japoncu), oskarja filmu, ki obravnava tematiko gluhonemih. In pri vsej tej diverziteti oz. nujnosti, da vsak dobi nekaj, je celotna prireditev postala nesmiselna. Nimam nič proti nikomur, vendar se mi zdi bizarno, da si nagrajen zaradi telesne hibe ali zaradi določene barve kože — da se tvoja skupnost ne bo pritoževala.

In tako je bil volk sit in koza cela. Vsi so nekaj dobili. Dobili pa smo tudi poseben dodatek: klofuto. Še dobro, da sta oba akterja te afere temnopolta. Si predstavljate, da bi Chrisa Rocka klofnil bel hollywoodar? Zadeva bi se sprevrgla v rasistični škandal!