Včeraj sem na Novi24TV.si preletel povzetek in kopijo in potem še na Požareportu original tiste malo gnusne, malo smešne anonimke o domnevnem mobingiranju moških s strani žensk — tako imenovanih »Tetic« — na Upravi za javna plačila v okviru Ministrstva za finance.
Gre za vrhunec anonimaškega fake newsa, ki ni vreden počenega groša pozornosti normalnega človeka.
Dosedanji rekorder je bila novica o pijanem ali zadetem ali kako drugače neprisebnem revežu, ki se je prejšnji teden ponoči pred lokalom na Šubičevi drl »Alah akbar« in so ga morali prisilno hospitalizirati.
Je pa kvečjemu zanimivo opazovati mentalno nastrojenost publikatorjev teh basni in povesti z Gorjancev. Vzorec, ki se pri tem pojavlja, govori o napol desničarski, napol old-school senzacionalistični normalizaciji paranoje in legitimizaciji neumnosti kot intelektualno, moralno, državljansko kredibilnega statusa.

Novokomponirano novinarstvo

Pravilo novokomponiranega novinarstva se glasi: bolj ko je informacija far-out paranoična ali debilna, bolj velja za kredibilnega tisti, ki jo distribuira, in bolj velja za normalnega tisti, ki ji verjame.
Požar je kao dovolj previden ali pameten, da pri vsem tem v uvodu vsaj napiše »menda«, medtem ko Nova že v naslovu strelja z vsemi topovi: Šokantna anonimka: Smrt zaposlenega zaradi ženskega šikaniranja in poniževanja na finančnem ministrstvu?!. In dodaja: »Anonimka toliko bolj bode v oči glede na zagovarjanje enakosti slovenske vlade Marjana Šarca.«
Kakšna hipokrizija, a ne.
Ampak če si paranoičen oz. ko si enkrat paranoičen, se vse ujema. Vse je logično. Logika daje paranoikom prav in brez dokazov postavlja nejeverne na laž. Še preden kaj rečejo ali celo samo pomislijo, da bi odkimali.
Poglejmo zdaj ta »Alahu akbar« na Šubičevi.

Brez razlike

Incident vsi obravnavajo enako. S stališča procesiranja informacije oz. zaključkov, ki jih iz nje potegnejo, ni nobene razlike med anonimci od nekega Andreja »02295959« ali kolektivnega accounta Generacije identitete pa do Andreja Šiška ali kogarkoli, ki je posnel in/ali objavil in zgražaje retvital posnetek in interpretacijo reševanja.

Nova pravi (Panika sredi Ljubljane: Moški kričal “Alahu Akbar”, policija pa se sklicuje na psihične težave!):

»Ker smo želeli izvedeti podrobnosti dogodka, podobnih je namreč v zahodni Evropi čedalje več, so na policiji podali nenavaden odgovor, podoben tistim, kjer zanikajo možnost islamskega radikalizma, zato se sklicujejo na psihične težave osumljenca. […] Incident so hitro pometli pod preprogo — brez znakov prekrška ali kaznivega dejanja.«

Identitarci pravijo:

»Mainstream mediji o dogodku ne poročajo, saj se oblast boji, da bi resnica prišla do ljudi. Uradna razlaga je, da je moški vpil in z glavo udarjal ob tla. Resnica pa je, da je vzklikal geslo Alahu Akhbar. […]«

Tudi če samo nekdo zažge smetnjake, paranoik sklepa vedno v istem duhu:

»Stanovalci bežigrajske soseske v Ljubljani so se danes (2.12.2019) ponovno zbudili v pričo [sic!] zažganih smetnjakov. Gre za ponavljajoči se vandalizem ali kaj hujšega? Vsekakor ugotavljamo, da red in varnost ob družbeno levi vladi kolapsirata.«

Medtem ko smo si mi drugi zatiskali nos

Protimigrantski paranoiki so verjetno dovolj nori, da verjamejo, da je incident z mudžahedinom iz Jet Bara znak, da tudi Slovenija postaja vsaj naključna žrtev, če že ne direktna tarča džihadistov.
Seveda pa se jim v vsakem primeru splača verjeti, da je to res. Ker so tudi oni sami v bistvu džihadisti, pardon: križarji — le da sodobnemu Valjhunu, sinu Kajtimara, ki že dolgo boj bije za kršansko vero, za razliko od tistih pred tisoč leti ni treba na rekonkvisto Svete dežele tako daleč kot v Jeruzalem, ampak operira kar doma na od migrantov okupirani Sloveniji.
Pri Požarjih in Novah in Demokracijah pa je drugače. Zanesljivost anonimnih denunciacij je pri njih irelevantna. What you get is what you publish. Glede na desničarsko paranojo in privoščljivost do vlade se bo informacija kot o masovnem mobingu zdela v vsakem primeru možna ali celo verjetna.
Važno je drek mešati. Nekaj se bo že izcimilo, potem pa si bodo nekako pripisali zasluge. Če nič drugega za to, da so si upali objaviti to sranje — medtem ko smo si mi nekoč normalni zatiskali nos in prispevali k zatonu novinarstva, kot smo ga nekoč poznali.