Komentarji o zadnji podnebni konferenci so se počasi polegli. Splošno soglasje je, da ni bila uspešna. Da kljub podaljšanju veljavnosti Pariškega sporazuma ni prinesla pričakovanih rezultatov. Da je sporazum v praksi (še vedno) mrtev. In da tiste države, ki najbolj uničujejo podnebje, niso zmožne sprejeti ukrepov za njegovo zavarovanje. In zavarovanje našega planeta. 
Skratka, vsi se strinjajo: nič novega.
Sama vidim celotno konferenco nekoliko drugače. In sicer kot dogodek, ki je jasno pokazal, da prihaja do spopada dveh tipov kapitalizma. Gre za odprt globalni konflikt. Ki pa ne temelji na razrednem boju. Razredni boj je navidez mrtev. Gre za konflikt med interesi tistega kapitalizma, ki je ekologijo prepoznal kot novo področje lastne ekspanzije in profita. In interesi tistega kapitalizma, ki ekologijo (še vedno) vidi kot strošek. Kot oviro pri doseganju dobička.

Nezmožnost dogovora

Podnebna konferenca pa ni dokazala samo globalnih delitev, ki jih vodijo interesi obeh tipov kapitalizma. Pokazala je tudi nezmožnost, da bi se ta dva tipa kapitalizma dogovorila o čemerkoli. Razen o datumu nove konference.   
Ta nezmožnost je simptomatska v več pomenih.
Po eni strani zato, ker je konflikt med obema tipoma kapitalizma očitno večji celo od konflikta med kapitalom in delavskim razredom. Po drugi pa je simptomatsko to, da se države vedno bolj odločno razvrščajo v oba tabora. V tabor ekološkega in v tabor neekološkega kapitalizma.
Simptomatsko pa je nenazadnje tudi, da je ekološki kapitalizem s svojim delovanjem že posrkal eno od ključnih kritičnih pozicij, ki je kapitalizem 20. stoletja v marsičem pomembno kritizirala. Namreč ekologijo kot ideologijo in kot gibanje.

Zlitje korporacij in zelenih

Kar sem doslej povedala, ni v bistvu nič novega. O tem je pisala že Naomi Klein v knjigi To vse spremeni. V drugem delu knjige je natančno in že kar preroško analizirala ekološki kapitalizem in njegovo delovanje. Naslovi poglavij tega dela knjige — Porazno zlitje velikih podjetij in velikih zelenih organizacij in Nobenih mesij: Zeleni milijarderji nas ne bodo rešili in Zatemnjevanje sonca: Rešitev za onesnaževanje je … onesnaževanje? — govorijo sami zase.
Kleinova je pokazala, kaj v resnici pomeni zlitje velikih korporacij in zelenih organizacij. Kaj prinaša. Gre za nadaljevanje eksploatacijske logike kapitala. Ta je vso svojo zgodovino eksploatiral vse, kar mu je prinašalo dobiček. To še vedno počne. In bo to počel tudi v prihodnje. Ob zlitju z ekološko ideologijo še uspešneje, kot v preteklosti brez nje.

Ekologija kot slutnja dobička

Treba se je zavedati, da ekološkemu kapitalizmu v resnici ni mar za ekologijo in za naš planet. Mar mu je samo za profit.
Toda določen segment globalnega kapitala je zaslutil, da je tudi reševanje ekoloških problemov — in to vseh, ne samo podnebja — v resnici nova priložnost. Priložnost za nov posel. Za nov zaslužek. In za nov korak k nevtralizaciji možnih sovražnikov kapitalizma. Kar so ekologi — vsaj nekateri in vsaj na začetku — na vsak način bili. 
Zdaj pa je ekološki kapitalizem posrkal ekologe vase. Uporablja jih za širjenje lastnih interesov. In za utrjevanje lastne logike. Interesov in logike kapitala ne razlagajo več predstavniki kapitala. Ampak bistveno bolj simpatične figure. Kot sta Greta Thunberg. In Ursula von der Leyen. Ki žanjeta vsesplošno odobravanje. In podporo. Takšno odobravanje in takšno podporo, ki ju kapital s svojimi birokratskimi glasniki nikoli ni bil deležen in bi ju bil danes še tem manj. 
Ekologija kot teoretska pozicija je dala ekološkemu kapitalu in kapitalizmu vsaj troje. Prvič, znanje in razumevanje problemov. Drugič, rešitve problemov. In tretjič, nove všečne glasnike lastnih interesov. Določen del globalnega kapitala je to dojel. Sprejel. Kupil. In začel z vsem skupaj že tudi služiti. Se okoriščati.

Logika ekološkega kapitalizma

Današnji kapitalizem ima torej dva obraza. Ekološkega, ki ga poosebljata Gretica in Ursula. In neekološkega, ki ga pooseblja Trump. Kateri od teh dveh kapitalizmov je bolj všečen, ni treba posebej poudarjati. Kot tudi ni treba posebej poudarjai, kateri kapitalizem bo na dolgi rok zmagovalec. Jasno: ekološki. 
Pa ne zato, ker je boljši. Bolj human. Ali kaj podobnega. Res je, da bo zato, ker mu bo to prinašalo zaslužek, rešil marsikateri ekološki problem. Toda to bo naredil samo zato, ker mu bo to prinašalo zaslužek. Ne pa zato, ker bi mu bilo mar za planet. Okolje. Podnebje. Ljudi. Živali. Rastline. Itd.
Kapitalu in kapitalizmu ni nikoli mar za nič drugega kot za lastni profit. Tako je bilo v preteklosti. Tako je danes. In tako bo tudi v prihodnosti. Vse, česar se kapital dotakne, se dotakne tako in zato, da skozi to zasluži. To je ključna esenca kapitalistične logike. Njen začetek in konec. Je pa seveda tudi konec socialnosti.
Zato je narobe videti ekološki kapitalizem kot socialni, humani ali celo humanitarni projekt. Tako kot pri vseh oblikah kapitalizma gre za ekonomski projekt. Ki ga vodi ekonomska logika. Logika zaslužka. Če zaslužek prinaša reševanje ekoloških problemov, prav. Bomo to počeli. Če zaslužek prinaša reševanje podnebnega vprašanja, prav. Bomo počeli tudi to. To je logika ekološkega kapitalizma.
Gretico je treba razumeti v duhu povečevanja profitov ekološkega kapitalizma. Pa tudi Ursulo. In njuno delovanje.