Danes objavljamo še drugi del oz. drugi odlomek iz knjige Iskanje srečnega razmerja — s podnaslovom Vadnica in vodnik v ljubezni za oba spola — Bernarde in Branka Gradišnika. Po besedah recenzenta gre za zmes avtobiografije ter samopomočniške in strokovne knjige. Njuno soavtorstvo pomeni, da Bernarda občasno vstopa v Brankovo pripovedovanje, dopolnjuje ali opominja na izpuščene vidike in deluje kot žena, ki spremlja živahni moški pogovor in vsake toliko navrže kaj ostroumnega in dobrohotnega za razbijanje moških iluzij.
Bernarda Gradišnik (1964) je na področju pisanja knjig debitantka, a že skoraj trideset let Brankova navdihovalka. Svoj iztanjšani posluh za ljudi izkazuje tudi v diplomatskem poklicu. K Iskanju srečnega razmerja je poleg ključnega besedila Bernardina zgodba prispevala mnoge marginalije, brez katerih bi ostala knjiga napisana samo napol.
Branko Gradišnik (1951) piše in objavlja že več kot pol stoletja. Pisal je vse od znastvene fantastike in kratke proze pa do romanov, dokler se ni fikciji odpovedal in začel pisati samo še potopise, humoreske ter psihoterapevtske nasvete in priročnike.
Vse drugo o njiju in njunih pa zveste v tej enkratni knjigi, ki izide 15. januarja pri založbi UMco.

Bernarda in Branko Gradišnik: Iskanje srečnega razmerja

Čudno dejstvo je, da sama zavest o tem, da smo šibki v svojih sklepih in dobrih namenih, pomaga k izboljšanju našega stanja veliko bolj od dobrih sklepov. 
Če bomo torej nase prevzeli svojo nezrelost — ta je vselej oblika negotovosti, dvoma o lastni ljubljivosti — bo ta naša slabost brž oslabela, se ublažila.
To je zato, ker samosprejetje nujno predpostavlja obstoj opazujočega jaza (ki komentira dogajanje neodvisno od besnenja doživljajočega jaza). Ta opazujoči jaz ne išče več izgovorov, češ »kako mi je baba mogla očitati, da se nikamor ne spravim, ko pa sem samo ključe še iskal in pipo od plina zapiral«, ampak pravi: »Ha, lej ga, spet se mi je zgodilo, da sem brezveze popizdil.«
Vsaka terapija, kjer se lahko terapevt (ali samozdravljenec) lahko zanaša na pomoč in sodelovanje s tem doživljajočim jazom, je prognostično odlična.
Razmerja, kjer oba udeleženca doživljata svoje izbruhe sovražnosti, nezadovoljstva ali kritičnosti kot »nujno zlo«, kot samoumevnost, ki pritiče razmerju in se nad njo ni treba razburjati, imajo torej odlično prognozo.
Razmerja, kjer je eden v paru voljan takole spregledovati drugemu, se bodo resda tudi ohranila, ne bodo pa cvetela. Življenje v njih poteka skladno z reklom »Naj pametnejši popusti prvi«.
Razmerja, kjer sta oba udeleženca nepopustljiva v svoji ranjenosti, pa gredo bodisi narazen ali pa se par zadovolji s tem, da si bo (po Bernu) izmenjaval čustvene žetone (užaljenosti, jeze, ogorčenja, sovraštva, maščevalnosti itn.), ki jima omogoča nadomestno občutje živosti. Ker vsako čustvo, razburkano še bolj, navdaja z občutjem živosti, ki nam je tako dragoceno. V njem podoživljamo tisto konkretno, prvinsko živost, ki smo je bili deležni kot otročički in dojenčki. 
Tako lahko tudi mi reagiramo kot dojenček.

Beseda ni konj in iz muhe slona

Malo sem se razgovoril, dovolj pa je pravzaprav vodilo, da beseda ni konj in da tudi ni treba delati iz muhe slona. To velja seveda za oba. Potem bo krizica hitro minila in vse bo spet dobro. In prepir bo dobil svojo normalno funkcijo in dimenzije: ne bo več konec sveta, ampak priložnost za morebitne korekcije, zdaj ko smo slišali, kaj drugi strani ni všeč.
(Verjemite mi, rečí nas tako zelo, da izrazimo nezadovoljstvo ali kuhamo zamero, motijo vselej samo pri ljudeh, ki jih imamo radi. Nihče ne bo solil pameti človeku, do katerega mu nič ni. Za takega nam pač »dol visi«.)
Veliko bolj zdravo je torej negovati navado, da izrazimo, kar zares čutimo, pa gresta po kratki nevihtici lahko oba mirno naprej, kot pa se truditi, da bi bili idealni, pa potem, ko se negativne energije nabere že preveč, postati Zevs Gromovnik.
Kdor to ve, morda tudi sredi partnerskega prepira ne bo pozabil, da je spodaj pod derečino sovražnih besed in žaljivk vendarle vseskozi trdno korito ljubeznive navezanosti. In da se torej dogaja nekaj, kar je normalno. In če ne bo pozabil, bo znal prepir sprejemati z veliko večjo sproščenostjo. Gledal bo, da ga privede do uspešnega konca, v katerem se bo čustvo končno spet preobrnilo v prevladujočo naklonjenost.
Včasih človeka prepir sicer odnese daleč in predaleč, tudi če se ima za dušeslovca. Posebno nevarni so prepiri, v katerih se, prosto po Bernu, Otrok v prvi osebi obrne po tolažbo k Staršu (Materi) v partnerski osebi, iz te pa spregovori Odrasli, ki »cmero« zavrne s kakim naukom, pridigo, reklom, puhlico. Ali pa se spopadeta dva prikrajšana Otroka glede kake čustvene igračke, prav kot da bi se znašla skupaj na pretesnem peskovniku. 
Drugače je resda s pari, pri katerih se je antipatija psihološko že zafiksirala. Ponavadi gre za maligna razmerja, v katerih je vsaj ena od oseb psihično poškodovana do te mere, da zdaj obračunava z drugo prek mehanizma negativnega transferja. To pomeni, da vanjo včitava atavistične sovražne fantazme iz zgodnjega otroštva, namenjene ključni odnosni osebi, katera jo je kot dete čustveno pohabila. V teh primerih »projekcijske identifikacije« — primitivne obrambe, v kateri pacient projicira svoje internalizirane objekte in za nameček še pripravi osebo, v katero jih projicira, da se vêde, kot bi se vedli slednji — partnerska oseba ne doseže nič, pa če je še tako blagohotna, kajti pohabljenec si izraze naklonjenosti tolmači kot prisilo, kot podkupovanje ali kot kosanje, češ jaz sem boljši od tebe, evo, kako sem prijazen do tebe! Tako bodo vsako »darilo«, vsak čustveni »bon«, vsaka prijazna beseda, nasmešek ipd. zavrnjeni kot posmeh ali kot dokaz, recimo, ponižanja ali podkupovanja. Sam pekel je sezidan iz prepirov, ki temeljijo na tej antipatičnosti (ki ji stroka reče psihološka fiksacija). Iz takih razmerij se je treba čimprej in čimbolj elegantno umakniti, ni pa nobene garancije, da ne bo pohabljena oseba »nadaljevala razmerja na slab način.

Višja sila

Tu bom pridal samo neko svojo misel stalnico, ki mi med prepiri nasploh sicer prav pride, z njo pa si znajo pomagati pari, ki jim predlagam, naj se je poskušajo spomniti sredi prepira.
Naj se, ko jim začne naraščati čustvena temperatura, domislijo svojih življenjskih izgub. »Ali bi se takole zaganjal(a),« naj si rečejo, »če bi bil človek, s katerim se zdajle kregam, hudo bolan? Ali bi mu še zameril(a), kar mi je očital, če bi ga povozil avto? Ali če bi divjala vojna? Če bi nas izgnali ali preselili v lager ali postavili pred zid? Kaj bi bile moje zadnje besede, ki bi mu jih namenila, če bi se oba znašla kot talca na morišču — da me je razočaral, ker se ni nikoli pravi čas spravil k striženju trate? In on, ali bi mi še očital, ker mu nisem telefonirala iz trgovine, da ga vprašam, ali naj mu kupim češnjev paradajz?«
Taka vprašanja človeka obenem streznijo in zmehčajo, niso pa ravno uspešna, če jih človek sredi prepira izreče na glas — druga stran se ponavadi le še bolj razburi. Do vživetja v fiktivno izgubo mora priti menda vsak sam zase.
Nekje sem menda že zapisal, da bi nam morala Višja sila, če bi obstajala, občasno vzeti naše najbližje, zdaj tega, zdaj onega, zdaj ženo, zdaj otroka ali starša — tako da bi brez pojasnila izginili. Povečini le za krajši čas, teden ali dva, včasih pa tudi za vselej, toliko da bi mi, ki ostajamo, izgubo vselej jemali zares. Potem menda ne bi živeli tako lahkomiselno, kot živimo zdaj, ko tjavdan fračkamo čas za prepire, podjebavanja, zbadanja ali molčanja, namesto da bi ga namenjali druženju.
A če zdaj pomislim, se to pravzaprav že dogaja: ali niso taka Višja sila, pred obličjem katere smo nebogljeni kot slamke v viharju, vsaka vojna, bolezen, nesreča, ki ne počiva? Oziroma ali nas ne obdaja že dovolj groženj, ne pa da bi jih še posebej naročali?

To je vedel že Jezus

Vsi ljudje imamo pravico biti človeško podvrženi zmotam in napakam. To je vedel že Jezus, ki je postavil zatajevalca Petra za skalo, na kateri bo sezidano cerkveno občestvo. Tiste, ki me berete v upanju, da boste tako laže našli/našle pot do samospopolnitve, moram resno posvariti pred svetništvom in sterilnostjo perfekcije. Veliko bolj življenja vredna je zlata sredina. Sam sem nekoč zavrnil povabilo sijajne psihoterapevtke, integrativke, ki se je ponudila, da bi me (zastonj!) obravnavala. Odpisal sem ji, da sem zadovoljen s svojimi napakami. Pa čeprav sodi mednje tudi občasna vzkipljivost. A ko se poleže, je morje spet mirno in sapica blaga.
Vsako osebno razmerje je kot skupni računalnik s programi, ki sta ju inštalirala dva uporabnika. Programi so sicer načelno kompatibilni, a se bijejo v podrobnostih. O takih konfliktih med programi govorijo programerji, ko govorijo o »hroščih«. Sčasoma se ob redni uporabi z obeh strani nabere v računalniku toliko teh hroščev, da se sistem začne obešati, da »šteka«, in takrat ga je treba resetirati ali servisirati, preden pride do hujšega »kreša«. Kakor je čudno, sama zavest o tem zelo varuje pred tem, da bi v hroščih videli »program«, torej načrtno delovanje druge strani proti nam.
Upoštevaje dejstvo, da sta sovraštvo in ljubezen dve plati istega kovanca, sem pred nekaj leti izdelal tehniko nadzorovanega prepira, ki omogoča, da se človek v zelo kratkem času tesno zbliža s poprej neznano in spočetka neprijetno, nesimpatično osebo, s katero si je recimo prisiljen en čas deliti bivališče — recimo na počitnicah, na seminarju, na organiziranem potovanju, na obisku pri ženini znanki v tujini ipd. Recimo, da gre za »kdobokogarko« — torej žensko, ki se rada vdaja igrici »kdo bo koga« pod geslom »na kolena pa ne grem«. Se pravi, da oseba vsako komunikacijo vidi predvsem vertikalno, kot nadvladavanje, kosanje, prelisičevanje ipd., in ne horizontalno, kot priložnost za sporazumevanje in sodelovanje. Takšna oseba, ki je v resnici notranje zelo negotova, ima na zunaj vselej v vsem prav, nikoli ne popušča, razen iz vljudnosti morda kdaj izjemoma obmolkne, a nas potem za našim hrbtom opravlja.
Recimo, da gre za poslovno sodelavko moje žene, ki naju je povabila za nekaj dni na obisk v svojo domovino.
V takih primerih se kot gost potrudim, da sem v dejanjih in po bontonu dvorljivo ljubezniv (postrežem, povabim, izrečem poklon, skuham, razkažem), vendar pa nepopustljiv, kadar gre za izmenjavo psihičnih substanc — za kar gre pri izmenjavi nazorov, pogledov, okusov. Takle tečaj ne sme trajati kaj več kot tri dni, sicer lahko nastane že škoda, kajti razlika med prijaznostjo v druženju in jeklenostjo razpravljanja zna biti kar naporna in za nepoučeno »tečajnico« tudi obrezumljajoča. A nekaj ur pred slovesom stvar pojasnim:
»Rad bi ti čestital, ker si tako junaško prenašala spopade in spore z mano. Naj ti jih ne bo žal, kajti v teh kratkih treh dnevih sva se zbližala — ker kaj je bližina drugega kot to, da dva vesta vse o iskrenosti misli, o trdnosti nazora in o blagosti čustev drug drugega? Ne da bi bila to opazila, sva torej postala prava prijatelja — kajti tako kot je sovraštvo med dvema bivšima ljubimcema grša plat bivše ljubezni, je prijateljstvo med dvema omikanima prepirljivcema lepša plat bivše zoprnije … Po treh dneh šnelkurza v prerekanju sva priplavala v vode dobrih starih zakoncev, ki sta se zmožna sporeči glede tega, ali se maslo topi ali ne topi v kropu, ne da bi jima pri tem zavrela kri! Če tudi ti čutiš do mene isto naklonjenost, potem te prosim, da mi jo zdaj izraziš.«
Iztegnem roke proti njej — in v naslednjem hipu sva objeta in môre je konec.
Odtlej sva si blizu, kakor so si lahko blizu le še moški prijatelji iz otroštva, utrjeni od nenehnega zbadanja, ki jim vsa ta leta ni storilo drugega, kot da je rahljalo moški strah pred pretirano istospolno blizkostjo.