Rubrike
#odnosi #branje #nove knjige #odlomek
Dva Gradišnika (1.): »Kaj pa midva, Branko?« mi je ob rob pripisala Bernarda.
Logo 11.01.2020 / 17.13

Iskanje srečnega razmerja: Vadnica in vodnik v ljubezni za oba spola zakoncev Gradišnik izide ta teden pri založbi UMco.

Iskanje srečnega razmerja: Vadnica in vodnik v ljubezni za oba spola zakoncev Gradišnik izide ta teden pri založbi UMco.

Iskanje srečnega razmerjas podnaslovom Vadnica in vodnik v ljubezni za oba spolaBernarde in Branka Gradišnika je po besedah recenzenta zmes avtobiografije ter samopomočniške in strokovne knjige. Njuno soavtorstvo pomeni, da Bernarda občasno vstopa v Brankovo pripovedovanje, dopolnjuje ali opominja na izpuščene vidike in deluje kot žena, ki spremlja živahni moški pogovor in vsake toliko navrže kaj ostroumnega in dobrohotnega za razbijanje moških iluzij.
Bernarda Gradišnik (1964) je na področju pisanja knjig debitantka, a že skoraj trideset let Brankova navdihovalka. Svoj iztanjšani posluh za ljudi izkazuje tudi v diplomatskem poklicu. K Iskanju srečnega razmerja je poleg ključnega besedila Bernardina zgodba prispevala mnoge marginalije, brez katerih bi ostala knjiga napisana samo napol.
Branko Gradišnik (1951) piše in objavlja že več kot pol stoletja. Pisal je vse od znastvene fantastike in kratke proze pa do romanov, dokler se ni fikciji odpovedal in začel pisati samo še potopise, humoreske ter psihoterapevtske nasvete in priročnike.
Vse drugo o njiju in njunih pa zveste v tej enkratni knjigi, ki izide 15. januarja pri založbi UMco. Prihodnjo nedelje sicer sledi še eno nadaljevanje.

Bernarda in Branko Gradišnik: Iskanje srečnega razmerja

Vsi medčloveški odnosi, osebni, družinski in družbeni, potekajo znotraj dveh preprostih koordinat.
Prva je horizontala in namenjena sodelovanju, izenačevanju, enakopravnosti, plesu, bratstvu, izmenjavanju v vpregi, elastičnem deljenju vlog itn., druga je vertikala, oprta na disciplino, hierarhičnost, kontrolo, oblast, zatiranje, komandiranje, zakon močnejšega ipd.
Prva je dokaj nezasedena in izhaja bolj iz idealov kot pa iz kake življenjske prakse (čeprav obstajajo tudi primeri vodoravnega sodelovanja v nomadskih družbah), druga iz splošnega dejstva, da se rodimo nebogljeni in da za nas potem še dolgo skrbijo zmožni, a tudi oblastni starši: pod njimi živimo v navpičnem sistemu, enako tudi še malo pozneje v vrtcu, šoli, vojski, službi, ko pa prežeti s to »kdobokogarščino« končno stopimo v partnersko zvezo, zahteva naša partnerka od nas vodoravno enakopravnost in sodelovanje!
Prehod je težak za obe strani, recidivi navpičnosti nenehno trgajo nežno tkivo vodoravnosti. Vsak dan se ponujajo nove priložnosti, ko ta ali oni v paru začuti, da ga »nasprotna« stran utesnjuje, ovira, tlači, nadzoruje ali komandira. Kdo bo pomil posodo? Kdo previl otroka? Enakomernost pri delitvi dolžnosti ponavadi ne zaleže, ker so moški praviloma manj zainteresirani za ohranjanje skupnosti. Če se jim zdi breme prehudo, se hitro zgodi, da popustijo in se ne grejo več.
Poleg tega smo se kot dojenčki, razpeti med ugodje dojenja in neugodje peristaltičnih krčev pri iztrebljanju, naučili, da je prejemanje boljše od oddajanja. Tu pride prav poznavanje Freudovih psihoseksualnih stadijev. Oralna faza je vezana na prejemanje vase (mleka), izpolnjenost (trebuščka) in zadovoljstvo (sitosti), poznejša analna pa na dajanje od sebe (kakcev), izvotljenost (črevesca) in nelagodje (lakote). Te fiziomentalne sprege ostajajo v nas vse življenje. Ko kaj dobivamo ali si kaj želimo, se samodejno znajdemo v oralni fazi, ko moramo kaj dati ali ko drugi kaj želi, pa v analni. Oralna je pohlepna, pogoltna, analna skoporita, tesnobna.

Oralno/Analno

Tudi kadar najdeta partnerja v svoji izmenjavi popolno geometrično ravnovesje, v katerem je dejanska količina dobivanja in prejemanja povsem izenačena, jo bo glede na oralno/analno obarvanost vsak v paru doživljal kot nekoliko krivično: enaka količina danega ni identična enaki količini prejetega, dajati je bolj rizično, napornejše, zahtevnejše. Kar izgubimo, nam je bolj dragoceno, kot kar prejmemo. Tako se lahko oba udeleženca v enaki izmenjavi (čustev, dela) počutita opeharjena.
Navpičnost in občutek prikrajšanosti lahko postaneta vir nenehnih partnerskih prepirov. 
Vsako čustveno razmerje je kot kovanec z dvema platema. Vrhnja, ki v srečnem razmerju prevladuje, je vedra, vesela, ustrežljiva, prijazna. Spodnja pa (ponavadi) skriva negativne naboje istih čustev. Ta pridejo na plan, kadar komu prekipi, se mu kaj zameri, pa tudi v primerih, kadar imata udeleženca drugačno doživljajsko zaznavo: kar je za enega nedolžna pripomba, lahko drugi jemlje kot žalitev. 
Če se to dogaja prepogosto, mora tisti, ki je vajen bolj sproščeno gledati na način komunikacije, paziti na to, kaj reče, se »brzdati«, se kontrolirati. Seveda je posledica razmerje, ki je izropano spontanosti, sproščenosti in nazadnje tudi občutja sreče. Dolgoročno to ne gre.
Koliko je prepogosto? John Gottmann (1942), znameniti psiholog družinskega življenja, znan kot napovedovalec zakonske stabilnosti, ima to nekje statistično izračunano, vendar podatka za boga milega ne najdem na internetu, knjige pa nimam. Sam mislim, da občasne (recimo enkrat na letni čas) razelektritve v obliki resnega verbalnega in mimičnega spopada vštevši — z loputanjem vrat, morda tudi kakim streznjujočim razbitim krožnikom (če ga zabriše sicer pohlevna ženska) — prognostično niso obremenilne, če prepir pride na koncu do razrešitve, v kateri sta potolaženi obe strani (ki sta se med prepirom vsaka zase čutili seveda izdani, zapuščeni ipd.). Veliko slabša je tiha voda, ki bregove dere — nenehno najedanje, prigrizovanje besed, zbadanje, kritiziranje, posmehovanje ali, to je najhujše, molčanje.

Dobra ali slaba navezanost

Škoda je, da med obravnavanjem konfliktnosti/sožitnosti v partnerskem razmerju sploh uporabljamo izraz ljubezensko ali partnersko razmerje, ko gre v resnici za dobro ali slabo navezanost. Pri tej nam je konceptualno veliko bolj jasno, da lahko vsebuje tudi negativne elemente. In potem ne bo tako silnega razočaranja, začudenja, ranjenosti, užaljenosti ipd., kadar že pride do izbruha ali spozabe.
Pod čustvenim bremenom se ljudje zlahka povrnemo v reaktivna stanja, značilna za detstvo — »Nihče me ne mara!« … »Jim bom že pokazal!« … »Kričanje vselej zaleže!« … »Sovražim jo!« … »Zapustil me bo!« … Razlika je predvsem v tem, kako hitro se pomirimo, streznimo in povrnemo k pozitivnim čustvom do vira naše frustracije: zreli ljudje storijo to kmalu, nezreli (nekontroliranci, nevrotiki, psihotiki) pa doživljajo tudi malenkosti kot konec sveta. Popotresni sunki pri njih zlahka preidejo v novo erupcijo.
Mnogi ljudje, ki imajo kratko zažigalno vrvco, pridejo k meni s prošnjo, naj jim jo podaljšam ali pa odstranim. A rešitev ni v zatiranju reaktivnosti. Bolj ali manj je vsak med nami takšen, kakršen je, in bo takšen tudi ostal neglede na ne vem kako odločne poskuse samodušenja. Preobčutljivost te vrste je vgrajena kot ključen sestavni del psihe — avtomatski alarm. 
Psihiater in terapevt Bojan Varjačič, ki ga zelo cenim, mi je ob rob pripisal: »Pomagajo pa vedenjske tehnike, ki te impulzivne navadijo reagiranja, ki naredi manjšo škodo! Dihanje, ustavljanje akcije za nekaj sekund, kak udarec po stegnih (motorični del možganov po takem šoku vpliva na to, da se resetira zaciklana dejavnost) …«
Pripomba je umestna, res pa sem se ob tem domislil vedenja našega Klemna, zdaj 23 let starega, ki je kot tri, štirileten otrok, če mu kaj ni bilo prav, svojo sestrico dvojčico Ančko kar udaril. Naučil sem ga torej, da je, ko je začutil, da ga zaliva jeza, polagoma na glas štel do deset. A ko je pozneje kdaj preštel do konca, je vseeno sledila tista klofuta. Negativna čustva si iščejo pač izhoda. Na srečo se je Ana kmalu navadila izkoristiti štetje za pravočasen umik v varno razdaljo.

Kaj pa avtorefleksija?

Jeza velja v družbi nasploh za nezaželeno čustvo, namesto da bi jo kvalificirali šele glede na situacijo. Moralni ljudje srednjih let, ki smo se kot mladi udeleževali protestov, se čudimo, kako da se od mladih skoraj nihče več ne meni za krivice, trpljenje in muke tisočev ali milijonov soljudi na sosednjem kontinentu, v sosednji deželi, v sosednjem mestu, v sosednji ulici. Kam je poniknila ogorčenost? Kako da nihče več ne gre na ulico? A za proteste je treba biti jezen, in današnja mladina se raje umika v hedonijo, nezavedno jezo, kolikor je ima, pa raje izdejanja pri igranju nasilnih igric. Odrasli moški (če niso kaki migranti ali manjšinci) si še lahko dovolijo jezo (nad migranti, manjšinci, ženskami in otroki). Ženske, ki bi se tako jezile, psihiatrija označuje kot čustveno nestabilne, jezljivi dečki dobijo diagnozo »kljubovalnostne motnje«, jezljive deklice pa imajo »osebnostno motnjo«. Mladež prejema ustrezno »zdravilo« in odraste v nejezljive, apatične jebivetre.
Kaj pa avtorefleksija? Ali ta ne zaleže? V času prepira gotovo ne. Čeprav človek premore opazujoči ego, ki se z izbruhi doživljajskega ega ne strinja, to med prepirom bolj malo pomaga, ker dobre sklepe sprejema in do plemenitih spoznanj prihaja samo racionalno bitje, na »provokacije« pa se odziva tisto drugo, malone instinktivno osebno stanje, ki je že vnaprej ranjeno in se da zlahka vzburkati. Eric Berne bi rekel: ranjeni Otrok. Berne je tudi opozarjal na to, da po koncu prepira ponavadi niti ne vemo, kako se je začel in kako so se vrstila stopnjevanja — seveda, pravi Berne, ko pa je besnelo drugo ego-stanje od tega Odraslega, ki se zdaj zaman skuša domisliti, za kaj je šlo.
Pa vendar: samospoznanje in samosprejetje — »Pač takšen sem, to sem žal jaz!« — velikokrat zelo ublaži simptom. Po samosprijaznjenju se zgodi nekaj čudežnega in nerazumljivega, a vendar učinkovitega: s tem, ko si priznamo svojo slabo plat (in jo priznamo tudi pred bližnjimi, jasno), s tem ko jo dopustimo, sprejmemo za svojo, smo se namreč odrekli svoje stalne politike zvračanja krivde na drugega. 
»Kaj pa midva, Branko?« mi je ob rob pripisala Bernarda.
To terja pa dodatno knjigo zase.

NAROČI SE
#odnosi #branje #nove knjige #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke