Kolumne

Dušan Jovanović (1939–2020): Prišel naglas, odšel potihem. Bolj star, bolj nor.

2.1.2021 / 06:10 Komentiraj
Na stara leta kot pohleven labradorec, navznoter pa še hujši. Luciden in brutalen, neženiran karizmatik, cinik, strastnež.

Da vsi odhajajo, je lépo, prizanesljivo, resignirano, sočutno pretiravanje. Morbidna metafora. Seveda sploh ni res, da odhajajo vsi — ker jih pač toliko, pretoliko ostaja —, za nameček pa tudi ni res, da odhajajo, temveč umirajo. Ponavljam: umirajo. Tako gre to. Si — potem pa nisi več.

Tako je zdaj odšel, umrl še Dušan. Jovanović. Nedolgo za Mojmirjem. Sepetom.

Nekateri povsem resni in prisebni žalovalci imajo tolažilno ali kakšno teorijo, da ljudje odhajajo, umirajo v dvoje. Kadar nekdo umre, porečejo, da bo pa zdaj kmalu umrl še nekdo. Nekdo drug, ki je s prvim pokojnikom tako ali drugače povezan, zares ali posredno, podobne starosti ali statusa, kot Jovanović in Sepe — veliki slovenski (pop) kulturni korifeji.

Kot po nekem nezmotljivem Haronovem horoskopu.

Kako je prihajal

Čeprav je Dušan odšel, naj raje povem, kako je prišel — ali počasi prihajal — v moje življenje.

Prva njegova drama, ki sem jo gledal, je

»Čeprav je Dušan odšel, naj raje povem, kako je prišel v moje življenje.« — [Fotografija: Robert Balen/Večer]
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE