Malo pred novim letom je novinar Televizije Slovenija Igor Pirkovič v oddaji Odkrito — mimogrede: to je oddaja, kjer sem 2015 zadnjič gostoval na javni televiziji — na 3. programu imel tri goste, ki so tematizirali stanje duha v Sloveniji.
Debatni trio je bil nametan skupaj po čudnem načelu: ob voditelju so bili v studiu še Yurij Sidorovich (v Sloveniji živeči beloruski ekonomist), Edvard Kadič (strokovnjak za govorico telesa in življenjski coaching) in Matjaž Lunaček (psihiater, psihoanalitični psihoterapevt).
Imel sem občutek, da sta Kadič in Lunaček vskočila v oddajo kot nekakšna substituta zame, tako rekoč namesto mene.
Mnogi, predvsem desni novinarji me bi radi gostili v oddajah, pa jim je politični vrh RTV Slovenija to prepovedal — seveda na ukaz feministk in njihovih gej pajdašev iz gibanja LGBT.

Golobček

Dotična oddaja Odkrito ni bila presežek, slaba pa tudi ne. Seveda bi kakšna Vesna V. Godina bistveno bolj lucidno zastavila tak sociološki, politološki diskurz. Tudi ugledni Boštjan M. Zupančič bi bil verjetno bolj udaren kot omenjeni trio. Vendar je videti, da sta tudi nadležna VVG in BMZ nezaželena — pač neznosna za nekatere prorežimske kravatarje in moškinje pač prepovedana. Slavoja Žižka Pirkovič ne bo priklical v oddajo.
Res je, tudi sam se vidim kot sogovornika v takšnih oddajah. Ampak kot »šarlatan«, kot me označujejo levičarji, nimam dostopa v oddaje na nacionalni televiziji. Novinarka Mladine Lara Paukovič iz vrst feminističnega podmladka zadnje čase išče sogovornike, ki me javno označujejo kot »šarlatana«. Tik pred novim letom je našla Tadeja Goloba — menda je celo pisatelj in planinec, morda celo alpinist —, ki je v intervjuju za Mladino rekel:

»Meni se je sicer zdelo strašno neumno, da je Vodeb dobil toliko pozornosti na Knjižnem sejmu. Sam bi ga kot šarlatana, kar najbrž je, raje ignoriral. Mislim, da je že čas, da bi temu Vodebu rekli: tule imaš evro petdeset, pojdi na kavo in daj mir.«

Po mojem je ta »golobček« malce zavisten. Na 35. SKS v Cankarjevem domu je lutal kot izgubljena duša. Verjetno je prodal bolj malo svojih knjig, jaz pa samega sebe nisem dohajal, toliko računov in posvetil sem moral napisati za in na svoj bestseller Prvi spol.

Brcanje v temo

Zdi se mi, da Lara Paukovič in Svetlana Slapšak prev tekmujeta, katera me bo bolj oblatila. Vrla Svetlana me je začela blatiti tudi v svoji rodni Srbiji. Nedavno me je napičila, ne da bi omenila moje ime. Podobne taktike posredne diskreditacije — ne da bi me omenil, čeprav je bil kontekst celo pozitiven — se je v luči peticije proti moji udeležbi na SKS lotil tudi Žiga Turk.
Če bi se jaz razgovoril o stanju duha v Sloveniji, bi izpadel težak, zatežen. O stanju duha bi na »vodebovski«, torej psihoanalitično-freudovski način lahko govoril na dolgo in široko in bistveno bolj zapleteno, kot je v omenjeni oddaji pri Pirkoviču razpredal omenjeni trio.
Ne rečem, da so brcali v temo, toda kaj pametnega pa tudi niso povedali. Osebno sem več pričakoval od Lunačka. Vem, da veliko ve — če mu le ne spodrsne —, vendar ne zna spretno in udarno ubesediti svojega znanja. Psihoanalitičen ni bil — in to mu osebno, kot mojemu profesorju (za psihoanalizo), kar malce zamerim.
Nezavedni simbolni procesi, ki gravitirajo v psihoanalitični diskurz, so kot koncept na temo stanja duha lahko bistveno bolj produktivni. Politično levost (liberalnost) in desnost (konservativnost) je mogoče bistveno bolj poglobljeno razumeti s tematiziranjem nezavednih simbolnih procesov, vezanih na državo kot domovino in simbol matere (v povezavi z begunsko problematiko in patološkim domoljubjem).
V tej luči je mogoče razmeti tudi nedavno protimigrantsko izjavo našega Žižka, ki je bila bolj kot nam namenjena Nemcem oz. zahodnoevropskim liberalcem.

Duh je ušel iz steklenice

Kar zadeva stanje duha, bi rekel, da je duh ušel iz steklenice. Razkol med desnico in levico je nepremostljiv. Mediji so se popolnoma izgubili. Najprej levi, torej nacionalni in paradržavni, posledično pa tudi desni.
Moralna razsodnost ljudi na vodilnih položajih v vseh družbenih (pod)sistemih in top politiki nas spravlja v grob. Narod umira na obroke, politiki pa iščejo gasilske (politične) rešitve, namesto da bi poslušali modre ljudi, strokovnjake. Svoboda govora je zatirana, pluralizem mnenj ne obstaja, v družbi je edino zveličavno enoumje. Eni ga forsirajo, drugi se ga srdito branijo. Zabredli smo tako globoko, da nam niti svet modrecev ne bi mogel pomagati. Narod rabi skupinsko psihoterapijo — a kaj ko ni ustreznega terapevta, ki bi ga znal naglihati.
Narodu, ki mu je crknila tradicionalna družina, ni pomoči. Ljudje so tako rekoč brez Nadjaza. Moralna pokvarjenost je normativ, ki se ga držijo celo tisti, ki v osnovi niti niso pokvarjeni. Prosperirajo poslušni in ubogljivi režimski, beri: levi plačanci, ki brez lastne hrbtenice lomastijo po družbi in so zato tudi nagrajeni. Še posebej, če demolirajo desnico, desničarje.
Desničarji pa so posledično še bolj razštelani in so še hujši revanšistični sadisti. Psihopatologija narcizma je norma, blestijo najbolj brezsrčni psihopati … Bojim se, da bodo pokvarjeno družbo začeli posredno v red spravljati ravno oni, psihopati, levi in desni vaški posebneži — torej »Jokerji«, ki imajo v resnici največje probleme sami s sabo. Narod jih bo zapopadel kot ta prave.
Tak eklatantni primer je Andrej Šiško, ki ga ne znajo v red spraviti niti pravni sistem s Policijo vred, niti psihiatrija.
Slovenija nima perspektive, ker se vsi med sabo črtimo in se drug nad drugim sadistično izživljamo. Na koncu pa bo vse hudič vzel. Sprli se bomo do konca in še čez.