Državni sekretar na nujni vožnji in stojalo za pozavno v mojem prtljažniku

Povsem običajen torek, december 2020.»Dober dan.« 

»Dober dan. Dokumente, prosim. Vozniško, prometno.«

»Izvolite.« 

Dva policista. Ura je 17:15, temperatura okoli ničle.

»Obvezna oprema je?«

»Seveda.«

»Bi pogledala.«

»Jasno.«

Stopim do prtljažnika in ga odprem.

»Trikotnik, prva pomoč, odsevni jopiči, dobro. Kaj pa je tole?«

»Stojalo za pozavno.«

»Za pozavno?«

»Ja, za inštrument.«

»Aha. A ste glasbenik?«

»Ne, no, mislim, sem, ampak tole ni moje, a veste, moj nečak, pred kratkim je imel rojstni dan, on igra pozavno in tole je darilo, ampak se še nismo videli, občine so zaprte, saj veste, škatle pa še nisem vzel iz avta.«

»Razumem. Ampak vi ste. Glasbenik.«

»Sem ja, no, mislim, delam tudi druge stvari, v gledališču vodim pogovore pa pišem, eseje, tudi kolumne, na RTV sem včasih