Če je leto 2019 kaj dokazalo, je dokazalo to, da v Sloveniji še vedno ne vemo, kaj naj počnemo z državo. Čému država kot institucija služi. In kaj država sploh je. Ker ne razumemo teh treh osnovnih pojmov, povezanih z državo, je nastala zmešnjava tudi glede tega, kar je z državo povezano. Recimo državno upravljanje podjetij. Ali razglašanje DUTB za »državo«. Itd.
Jasno je, da DUTB ni državna. Niti ni slovenska država. DUTB je del slovenske menedžerske in lastniške elite. Ki z državnimi podjetji ne upravlja tako, kot bi bilo najbolje za državo. Ampak tako, kot je to v interesu te iste lastniške in upravljavske elite. Ta pa, kot smo se lahko že prepričali, sprejema odločitve, ki so v interesu te elite. Ne pa večine slovenskih državljanov. Državljani odločitve DUTB in podobnih »državnih« institucij drago plačujemo. DUTB in druge »državne« institucije v resnici ne počnejo drugega, kot da iz rok državljanov Slovenije vlečejo čim več denarja. Ki ga nato s privatizacijami, prodajami podjetij in drugimi ukrepi čim bolj pod ceno prenesejo v privatne roke.
DUTB je del slovenske menedžerske in lastniške elite. Ki z državnimi podjetji ne upravlja tako, kot bi bilo najbolje za državo. Ampak tako, kot je to v interesu te iste lastniške in upravljavske elite.
»Neracionalno upravljanje podjetij«
Vsakič, ko se to zgodi, poslušamo zgodbe o tem, kako je DUTB (ali kakšna druga podobna institucija), torej »država« omejila neracionalno upravljanje podjetij. Ker je v Sloveniji še vedno država tista, ki brez izjeme neracionalno upravlja s podjetji. Privatniki to počnejo po definiciji racionalno. In uspešno. Dejstva, kaj in kako kdo v resnici počne, sploh niso pomembna. Kar je pomembno, je ideološko pranje možganov državljanom Slovenije. V duhu, da je država nekaj, kar je brez izjeme slabo. Enako kot socializem. In da je privatna lastnina nekaj pozitivnega. Enako kot zahodni kapitalizem.
Ampak ko se izkaže, kaj so deli menedžerskih in lastniških elit dejansko naredili — kot se je v letu 2019 tudi večkrat pokazalo, najbolj slikovito pa v primeru Adrie Airways —, novinarji in drugi zagovorniki neoliberalnega kapitalizma razglasijo DUTB in podobne paravane privatnega in menedžerskega za »državo«. Da so bogastvo pretočili iz javnega dobrega v roke zasebnikov, postane še en dokaz »neracionalnega upravljanja države s državnim premoženjem«.
Prikladno pozabljanje
Ob tem jih večina prikladno pozabi, kdo DUTB in podobne institucije dejansko so. Da niso država. Ampak točno tisti privatni lastniki, ki jih na načelni in ideološki ravni opevajo kot utelešenje »racionalnega ekonomskega delovanja«. In da je njihovo racionalno delovanje najjasnejši dokaz logike, po kateri te institucije v rokah privatnih interesov delujejo. Iz zornega kota privatnega lastnika je namreč najbolj racionalno, da čim več tistega, kar sodi v »državno srebrnino«, dobijo v roke privatne lastniške elite. Po najnižjih možnih cenah. S čim manj investicijami. Ki naj bodo, če se le da, opravljene še pred privatizacijo. In plačane s strani državljanov Slovenije. Zato, da imajo privatni lastniki, ki jim slovenska državna srebrnina pada v roke, z njo čim manj stroškov. In čim več dobička.
Ko gre za privatne lastnike, je ta logika povsem razumljiva. Ni pa razumljiva, ko gre za pozicijo in interes države. Ki bi naj skrbela za interese vseh državljanov. Kot zdravorazumsko razumevanje in popularna ideologija, ko gre za slovensko državo, stalno trdita. Kar pa praksa dnevno postavlja na laž. Ker če slovenska država kaj dnevno dokazuje, potem je to dejstvo, da očitno ne zna, ne zmore, noče poskrbeti za dobrobit slovenskih državljanov. Ker pač skrbi za dobrobit lastniške in upravljavske elite.
Večina prikladno pozabi, kdo DUTB dejansko so. Da niso država. Ampak privatni lastniki, ki jih na načelni ravni opevajo kot utelešenje »racionalnega ekonomskega delovanja«. In da je to dokaz logike, po kateri te institucije delujejo.
Vir profita
Tega država v letu 2019 ni dokazala samo v primeru Adrie. Ampak recimo tudi v primeru izvajalca karavanškega predora. Z odločitvijo, da bo dela izvajalo turško, ne pa slovensko podjetje, se je odrekla okrog 150 milijonom evrov prihodka slovenski državi. In če se zavedamo, da je ista logika na delu še pri vrsti drugih projektov, nas lahko upravičeno skrbi, kakšnim vsotam se država odreka zato, da služi lastniški in upravljavski eliti.
Vse to pomeni, da je v letu 2019 slovenska »država« potrdila tezo, ki jo zagovarjam že vrsto let: da je v resnici neoneokolonialna tvorba. Ki nikakor ni akter, katerega temeljna skrb bi bila skrb za slovenske državljane in državljanke. Slovenska »država« zanje skrbi samo takrat in samo toliko, kadar in kolikor je ta skrb kompatibilna z interesi upravljavske in lastniške elite. Če ni, je interesi slovenskih državljanov in državljank ali slovenske družbe nasploh ne zanimajo.
Zato je logično, da v letu 2019 nobeden od temeljnih problemov, ki zadevajo interese in dobrobit večine državljanov, ni bil rešen. In tudi v prihodnje ne bo. Dokler rešitve ne bodo vir profita za vladajočo elito.