Drugi polčas preteklosti. Imagine.

V življenju sem le nekajkrat prisegel. Prvič sem bil blizu temu v vrtcu na tržaškem Rojanu, kjer so za mene skrbele sestre vrtnarice. To je bil prvi slovenski vrtec v zamejstvu. Prisegali sicer nismo, smo pa molili. Igrali smo se bolj malo.

Sestre so imele tudi navado, da so skozi stisnjene ustnice spuščale subtilna sporočila, kako naj z družino preživljamo nedeljske dopoldneve, da se nam ne bo slabo pisalo v življenju in po njem. Subtilnost nikoli ni bila moja močnejša stran, zato sem ob prihodu domov njihove prikrite sugestije prevedel v prestrašeno rjovenje, da bomo vsi končali v peklu, ker ne hodimo k službi božji. V odgovor me je oče ob nedeljah zbudil in odpeljal v cerkev ter v baru nasproti počakal, da končam.

V naši družini so me od mladih nog vzgajali v spoštovanju do različnosti.

Po povratku v Ljubljano sem zaprisegel kot pionir. Postal sem celo predsednik pionirske organizacije na šoli. To je bila edina politična funkcija v