V življenju sem le nekajkrat prisegel. Prvič sem bil blizu temu v vrtcu na tržaškem Rojanu, kjer so za mene skrbele sestre vrtnarice. To je bil prvi slovenski vrtec v zamejstvu. Prisegali sicer nismo, smo pa molili. Igrali smo se bolj malo.
Sestre so imele tudi navado, da so skozi stisnjene ustnice spuščale subtilna sporočila, kako naj z družino preživljamo nedeljske dopoldneve, da se nam ne bo slabo pisalo v življenju in po njem. Subtilnost nikoli ni bila moja močnejša stran, zato sem ob prihodu domov njihove prikrite sugestije prevedel v prestrašeno rjovenje, da bomo vsi končali v peklu, ker ne hodimo k službi božji. V odgovor me je oče ob nedeljah zbudil in odpeljal v cerkev ter v baru nasproti počakal, da končam.
V naši družini so me od mladih nog vzgajali v spoštovanju do različnosti.
Po povratku v Ljubljano sem zaprisegel kot pionir. Postal sem celo predsednik pionirske organizacije na šoli. To je bila edina politična funkcija v mojem življenju. Očeta in mamo je to impresioniralo podobno kot moje nedeljske maše.

Zakletva

Naslednjo prisego so od mene zahtevali ob prihodu v JLA. Takrat sem — priznam — goljufal. Bilo je nekaj tednov po prihodu v vojašnico na obrobju Zagreba. V skupini nekaj sto sveže osrtiženih rekrutov sem stal v postroju pred jugoslovansko zastavo in odpiral usta — le da sem namesto besed svečane zakletve v glavi izgovarjal besedilo Lennonove pesmi Imagine.
Ker sem imel že takrat bolj slab spomin za tekste, sem tistih nekaj besed, ki sem jih znal, kot mantro ponavljal v nedogled. Izjemo sem naredil v zaključnem stavku, ko sem zavpil »ne želeč si, da pri tem dam tudi svoje življenje«.
Majhna sprememba predpisanega teksta, ki je v zahtevala samo en drugačen samoglasnik, se je izgubila v rjovenju bolj ali manj ganjene soldateske, meni pa je prinesla tolažbo in duševni mir ob misli, da mi je uspelo prelisičiti vsiljeno ideološko indoktrinacijo JLA.

NOB ni bil problem

JLA je svojo moralno avtoriteto gradila na narodnoosvobodilnem boju proti okupatorju. Samo po sebi to ni bil problem. Od mladih nog sem bil in še danes ostajam prepričan antifašist. A tudi golobrademu najstniku je bilo jasno, da je bil glavni cilj ritualiziranega in mitološkega diskurza o 2. svetovni vojni predvsem preizkus moralne utemeljitve avtoritarnega enoumja s strani tedanjega režima.
Pri prisegi nisem goljufal zato, ker se ne bi strinjal s pravičnostjo NOB, ampak ker sem intuitivno zavračal ideološko instrumentalizacijo antifašizma za cilje in ideje, ki so bili z njim — po mojem osebnem prepričanju — v globokem neskladju. Iz istih razlogov tudi danes ne čutim nobene nostalgije po bivši državi. Ne zaradi nacionalizma, ampak zato, ker pač ni ustrezala vrednotam svobodne, demokratične družbe, v kateri sem si želel živeti.
Dejstvo, da je bila liberalnejša od drugih držav vzhodnega bloka, je bila slaba tolažba. Tudi danes mi ni nič lažje ob misli, da smo kljub demokratični regresiji še vedno in zaenkrat liberalnejši od nekaterih sosedov. Toda tako kot skoraj nosečnost ne pripelje do poroda, tudi skoraj demokratičnost ne vodi v svobodo.

Brez navodil

Naslednjo prisego sem podpisal. S ponosom. Bilo je ob začetku službovanja v Svetu Evrope. Takrat sem se zavezal, da bom pri opravljanju svojih dolžnosti sledil interesom organizacije in da ne bom sprejemal navodil katerekoli vlade, oblasti, organizacije ali osebe zunaj Sveta Evrope.
Tam zaposleni smo zavezani spoštovanju in obrambi načel ter vrednot, zapisanih v statutu in Evropski konvenciji za človekove pravice. In te obveznosti nikoli nisem doživljal kot omejitev, ampak kot privilegij. Zvest sem ji ne samo med delovnim časom, ampak tudi kot zasebnik in državljan. Tako tudi pišem v osebnem imenu, vendar v obrambo teh istih vrednot.
Če je bil poudarek na zvestobi Svetu Evrope, ne pa posameznim vladam, organizacijam ali osebam, v prvih letih zgolj formalnost, je v zadnjih časih vse bolj v ospredju. Bolj ko se nekatere družbe oddaljujejo od zavez civilizacijskim načelom, ki so jih sprejele ob podpisu Evropske konvencije o človekovih pravicah, večja je možnost, da bo vztrajanje pri vrednotah organizacije — v okviru profesionalnega dela ali osebnih dejanj in izražanja mnenj — problematizirano s te ali one strani.

Homofobija in oportunizem

Pomenljivo, četudi ne naključno je, da so prvi obrisi možnega konflikta nastali v zvezi z odnosom do LGBT populacije. Homofobija — tako kot druge družbene patologije — je v mnogih evropskih družbah latentna in izbruhne vsakič, ko jo politični oportunizem uporabi in legitimizira. Medtem ko so opozorila na kršenje pravic seksualnih manjšin v prvem obdobju po padcu Berlinskega zidu naletela na odgovore, da gre samo za nesporazum ali vprašanje časa, je v zadnjih letih v nekaterih državah — predvsem na evropskem vzhodu — prišlo do preloma.
Enakopravnost in zaščita človeškega dostojanstva dela sodržavljanov sta postali odkrito in naklepno politično preganjani in zakonsko omejeni v imenu »tradicionalnih vrednot«. Z zavajajočimi interpretacijami vrednot kot družina, varnost, nacionalna kultura in podobno poskuša populizem vzpostaviti percepcijo konflikta med »tradicionalnimi« in »zahodnimi vrednotami«. Med te zadnje se kot po inerciji uvrščajo tudi načela, kakršna sta neodvisnost sodstva in medijev ter možnost delovanja nevladnih organizacij — torej vzvodov demokratičnega nadzora nad delovanjem oblasti.
Vse skupaj na koncu zapakirajo še v vztrajanje pri popolni nacionalni suverenosti, ki zavrača zunanje, mednarodne normative in omejitve obnašanja in zahtevajo čistost naroda pred dekadentnimi vplivi razuzdanega zahoda. Ideal zdravega naroda je državljanom serviran kot tolažilna nagrada v zameno za svoboščine in blagostanje, ki ga »dekadentni zahod« — kljub pomanjkljivostim vendarle zagotavlja bistveno bolje kot »tradicionalni vzhod«.
Nikoli ne bomo najuspešnejši, nikoli ne bomo res svobodni, lahko pa smo najbolj nestrpni.

Instrumentalizacija zgodovine

To spominja na instrumentalizacijo zgodovine, ki sta jo v svojem upravičevanju avtoritarnega enoumja uporabljali bivša jugoslovanska vojska in oblast. Tudi z indoktrinacijo mladih pri predmetu SLO in DZ.
A paralelo je mogoče najti tudi v našem odnosu do takšnega ravnanja. Odpor in kritika manipulativne interpretacije zgodovine v ničemer ne izključujeta obsodbe in empatije do dejanj, ki so bila storjena po 2. svetovni vojni na naših tleh. Prav nasprotno! Iz pietete do žrtev zunajsodnih pobojev je naša moralna dolžnost zavrniti politično instrumentaliziranje njihove in naše skupne tragedije.
To seveda zahteva tudi nedvoumnost pri obsodbi tega, kaj se je v resnici zgodilo. Pieteta do žrtev ne postavlja enačaja med fašizmom in uporom proti njemu. Povojni dogodki v ničemer ne zmanjšujejo civilizacijskega pomena antifašizma, vendar jih z njim tudi ni mogoče upravičiti. Relativizacija zunajsodnih pobojev — neglede na njihov kontekst — je voda na mlin tistih, ki se trudijo, da bi našo prihodnost spremenili v drugi polčas naše preteklosti.