Pa še to: leta 2005 ali 2006 sem hotel delati intervju s predsednikom dr. Janezom Drnovškom, vendar je prošnjo vljudno zavrnil — rekoč, da trenutno ne čuti potrebe, da bi dodatno razlagal karkoli, kar bi bilo več od tega, kar mu nalaga funkcija. Spreten izgovor. Ampak to je bila že ta njegova faza.

Ponavadi in načeloma

Da ponavadi in načeloma ali tako rekoč nikoli ne delam intervjujev s politiki, mi tudi ne gre na roko. Pa ne zato, ker se v pogovorih s politiki ne bi znašel ali ker s tem nimam prakse, ampak zato, ker čudno in vprašljivo izpade, če enkrat za spremembo naredim izjemo.

Zakaj pa z njim ja? Kaj imam za bregom? Kaj si od tega obetam — razen da oddelam svoj tekst? To je slovensko pogojeno. Tako ljudje razmišljajo, vključno z ne nujno zlonamernimi. To bi se spraševali, tudi če bi bili intervjuji s politiki moja redna praksa.

Preračunljivi državljanski um

Golob ni eden izmed teh in takih. Zanimiv že mogoče. Toda edini stik, ki sva ga doslej imela — če ne štejem nekaj izmenjanih mesidžev na Signalu —, je bil na njegovi (drugi) okrogli mizi o prihodnosti Slovenije, ki sem jo 13. januarja letos, še pred ustanovitvijo Gibanja Svoboda vodil v Mariboru. Name takrat ni naredil slabega vtisa, ne vem kakšnega pa tudi ne. Golob je prišel za mano šele kasneje, v predvolilnem času.

Do njega osebno zdaj sam pri sebi izkazujem sicer naklonjeno, vendar apolitično in nefanatično, racionalno zadržano državljansko obsesijo — obsesijo seveda za moje pojme, ker me politiki v glavnem ne zanimajo niti približno, kaj šele osebno. Kot do nenavadnega, da ne rečem izvenserijskega človeka, ki se je drznil lotiti nehvaležnega in negotovega projekta re-revolucioniranja države kot sociale in politike. Moj preračunljivi državljanski um mi na volitvah sicer ni veleval, da bi volil prav njega oz. njegove, sem pa seveda volil za njegovo koalicijo. To že moram priznati.
​{embed_info_box}204253{/embed_info_box}

Trenutki slabosti

Razen pri Kučanu in Drnovšku nikoli nisem čutil želje, da bi nekega top politika zelo dobro razumel, kaj šele osebno spoznal. No, Boruta Pahorja bom absolutno prosil za intervju, ko se bo jeseni poslavljal s predsedniške funkcije. Pahorja cenim in ga imam celo rad. No, mi je pri srcu. Šarec, Cerar, Bratušek? Danilo Türk? To me pa res nikoli ni zanimalo.

Po drugi strani pa Janša že mogoče. V prizanesljivejših trenutkih slabosti se mi namreč zazdi, da pa Janša morda le ni tako absolutno nor in zlohoten, kot ga običajno skozi razne filtre vidimo. Toda bilo bi nelogično in nespodobno, če bi se pogovarjal(a) s človekom, ki me na družbenem omrežju oficielno ignorira. In to ne brez razloga. In resnici na ljubo, zakaj bi se Janša z mano in the first place pogovarjal? Po vsem tem, kar sem o njem napisal? Vsega niti ni mogel prebrati. In le zakaj bi sploh prebral?

Čez dolgih osem let …

Kaj vse bom Goloba popoldan spraševal na Gregorčičevi 20 — že zdaj se tresem od vznemirjenja, da bom prvič vstopil na ta posvečeni naslov —, seveda še ne vem natanko, čeprav se že cel teden po malem pripravljam. Naklonil mi bo samo eno uro, kar je po eni strani zelo malo ali tako rekoč nič, če mu res uspelo preživeti na oblasti dva mandata.

Intervju bo zagotovo v redu izpadel, ker kot star rutiner pač znam napisati karkoli in ker bo Golob sam — kolikor ga vendarle poznam — znal kaj zanimivega povedati. Seveda pa ne morem vedeti, ali se bo intervju tudi dobro postaral. To se bo pokazalo pozneje. Če ne prej, čez osem let.
​{opomba}204254{/opomba}