Revija

Dragica Korade je zagovarjala evtanazijo. Obe sva jo zagovarjali.

11.9.2019 / 06:10 Komentiraj
Ni hotela umreti v bolnišnici. Med zdravniki. Na aparatih. Ampak doma. Na stolu na vrtu. Na soncu. Med mucami in rožami.

Razmišljam, kako bi sploh poimenovala odnos, ki sva ga imeli z Dragico Korade. Ne morem reči, da sva bili prijateljici. Prijatelji te poznajo osebno dobro ali zelo dobro. Poznajo tvojo družino. Tvoj dom. Vedo, kje živiš. Nič od tega nisem vedela o Dragici. Kar sem vedela o njenem privatnem življenju, sem vedela, ker mi je povedala sama. Nikoli nisem bila pri njej doma. Še danes ne vem, kje je živela. 

Tudi znanki nisva bili. Znanca poznaš bežno. Veš o njem nekaj povedati. Praviloma nič osebnega. Ali intimnega. Kar sva si z Dragico delili. Namreč zelo osebne in intimne stvari. O raku, ki sva ga obe poznali iz prve roke. O zdravljenju raka. O tem, kako katera hoče in noče umreti. In umirati.

Dragica ni hotela umirati počasi

Dragica ni hotela umirati počasi. Kot je — kot mi je pripovedovala — umirala njena mama. To je bilo tisto, česar čisto zares ni hotela. Ni hotela umreti v bolnišnici. Obdana z zdravniki. Tujci. Cevkami. Aparati. Hotela

»Razumela sem jo, ko je vztrajala, da je umreti doma brez nesmiselnega podaljševanja trpljenja vprašanje človekovega dostojanstva. Ker tako vse skupaj vidim tudi sama.« — [Branimir Ritonja/Večer]
NAROČI SE PRIJAVI SE

Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino. NAROČI SE