Razmišljam, kako bi sploh poimenovala odnos, ki sva ga imeli z Dragico Korade. Ne morem reči, da sva bili prijateljici. Prijatelji te poznajo osebno dobro ali zelo dobro. Poznajo tvojo družino. Tvoj dom. Vedo, kje živiš. Nič od tega nisem vedela o Dragici. Kar sem vedela o njenem privatnem življenju, sem vedela, ker mi je povedala sama. Nikoli nisem bila pri njej doma. Še danes ne vem, kje je živela. 
Tudi znanki nisva bili. Znanca poznaš bežno. Veš o njem nekaj povedati. Praviloma nič osebnega. Ali intimnega. Kar sva si z Dragico delili. Namreč zelo osebne in intimne stvari. O raku, ki sva ga obe poznali iz prve roke. O zdravljenju raka. O tem, kako katera hoče in noče umreti. In umirati.

Dragica ni hotela umirati počasi

Dragica ni hotela umirati počasi. Kot je — kot mi je pripovedovala — umirala njena mama. To je bilo tisto, česar čisto zares ni hotela. Ni hotela umreti v bolnišnici. Obdana z zdravniki. Tujci. Cevkami. Aparati. Hotela je umreti doma. Na stolu na vrtu. Na toplem soncu. Obdana s svojimi mucami. In rožami.
Ni videla nobenega smisla v tem, da ti z navideznim zdravljenjem podaljšujejo življenje. Ki ni več nič drugega kot trpljenje. V tem sva se globoko strinjali. Obe sva zagovarjali evtanazijo. Da bi človek moral imeti možnost, če je res neozdravljivo bolan, da se sam odloči, kdaj bo zaspal. Kdaj mu je dovolj trpljenja.
O teh rečeh sva se pogovarjali cele ure. Praviloma po telefonu. Podnevi. Ponoči. In skozi te pogovore o bolezni, zdravljenju, trpljenju, smrti, smislu in nesmislu življenja sva se zbližali bolj, kot so si praviloma blizu prijatelji. Celo najbližji sorodniki. Ker prijatelje in sorodnike je s človekom, ki je težko bolan, praviloma strah govoriti o umiranju. O tem sva se — poleg še mnogih drugih reči — lahko povsem odkrito pogovarjali.
Še predobro sem jo razumela, ko je razlagala, kako hoče živeti s svojo boleznijo. In kako je hotela umreti. Govorila mi je isto, kot bi zase izbrala sama. Razumela sem jo, ko je vztrajala, da je umreti doma brez nesmiselnega podaljševanja trpljenja vprašanje človekovega dostojanstva. Ker tako vse skupaj vidim tudi sama.

Dragica je bila v intervjujih nevidna

Seveda pa sva se poznali že leta pred zadnjim izbruhom njene bolezni. Ne morem se spomniti, ali sva se spoznali tako, da me je povabila, da bi pisala za Večer. Ali tako, da je z mano naredila intervju. Ki jih je bilo več. Koliko, ne vem.
Njeni intervjuji so bili vedno zelo pozitivne izkušnje. Ko sem jo po predzadnjem ali zadnjem vprašala, kako je to mogoče, je opisala svoje razumevanje intervjujev takole: novinar mora biti v intervjuju čim bolj neviden. Viden mora biti intervjuvanec.
Nakar sva se spustili v eno tistih večurnih debat. Moji intervjuji z njo so se vedno, brez izjeme sprevrgli v dolge, skoraj poldnevne debate. O temah, o katerih sva v intervjuju govorili. Pa o vrsti drugih tem, o katerih sva se imeli kaj pogovarjati. O stvareh, ki so se dogajale okoli naju. O stvareh, ki so se dogajale v Mariboru, se nikoli nisem z nikomer razen z Dragico pogovarjala v take podrobnosti. Pa o FSPN. Pa o Južniču. Ki naju je obe formativno zaznamoval. Ki sva ga ljubeče poimenovali »stari«. O županih. Rektorjih. Vstajah. O stanju v mestu. In drugem.

Dragica, oprosti!

Z njo se je bilo užitek pogovarjati. Ker Dragica ni bila samo izjemno inteligentna in načitana. Ampak tudi izjemno lucidna. Pametnih ljudi poznam na stotine. Pametnih in lucidnih pa samo nekaj. Tisto, kar so pri njej mnogi pogosto narobe razumeli kot cinizem, je bila v resnici njej lastna lucidnost. Ki je vedno skrivala za sabo zgodbo.
Tako mi je v najinem zadnjem telefonskem pogovoru rekla: »Pri naši paliativi sploh ne rabimo evtanazije!« Bilo mi je jasno, da se za tem skriva ena od njenih lucidnih zgodb. Ki so temeljile na njenih uvidih.
Imela sem jo namen vprašati, kakšna je ta zgodba, ko se vrnem iz tujine.
Toda vrnila sem se prepozno. Nikoli ne bom izvedela te zgodbe. 
Tudi ne bom nikoli izvedela, kako mogoče, da je ob bolezni, ki je že resno napredovala, premogla toliko interesa in volje, da je natančno spremljala gonjo dela Univerze v Mariboru proti meni.
Konec julija mi je poslala SMS: »Vesna, to je obenem tako prozorno in tako strašno. Drži se! Objem.«
Prikovalo me je ob tla. V stanju, v katerem bi vsak drug človek mislil same nase in o sebi, je še vedno sledila temu, kaj se dogaja okrog nje. Kako se dogaja. In še vedno, tudi v taki situaciji, je naredila to, kar je naredila vedno: nezmotljivo se je postavila na pravo stran.
Bila sem osupla. Nato pa sem samo sebe nadrla. Navsezadnje je Dragica ponovno in še enkrat naredila samo tisto, o čemer sva se v najinih dolgih pogovorih o raku tolikokrat govorili: hotela je živeti polno. Kljub bolezni. Do konca.
Točno to. Točno to, kar je za njo pomenilo vprašanje njenega dostojanstva. In človekovega dostojanstva nasploh.
Bili sva dogovorjeni, da se vidiva ob moji vrnitvi v Maribor. Da izpolnim obljubo, ki sem ji jo dala. Vrnila sem se prepozno. Nisem izpolnila obljube.
Dragica, prosim, oprosti!