Ashoka Mody, nekdanji visoki predstavnik IMF za Evropo in avtor knjige EuroTragedy: A Drama in Nine Acts, v svojem zadnjem komentarju v reviji Spiked! ni prizanesljiv do Maria Draghija. Ta je oktobra zaključil svoj osemletni mandat predsednika Evropske centralne banke.
Mody pravi, da Draghi ni rešil evra, pač pa, da je njegov »whatever it takes« julija 2012 učinkovito umiril špekulativne napade finančnih trgov na obveznice perifernih evrskih držav samo zato, ker je Draghija že naslednji dan močno podprla nemška kanclerka Angela Merkel.
Mody v nadaljevanju tudi pravi, da je Draghi s svojo nekonvencionalno monetarno politiko — najprej OMT (»outright monetary transactions«), od 2015 pa APP (»asset purchase programme«) — samo zamaskiral norost nedelujoče monetarne unije. APP (kvantitativno sproščanje z odkupom državnih obveznic) sploh ni deloval oz. mu ni uspelo odlepiti jedrne inflacije od 1%, niti zagnati gospodarske rasti. Rast je upadla takoj, ko je Kitajska umaknila svoje stimulativne ukrepe.

Plus, minus

Mody gre še korak naprej in pravi, da je APP imel zelo diferencialne in divergentne učinke na posamezne članice, če upoštevamo različne inflacijske stopnje po državah.
V Nemčiji, ki je imela zaradi solidne rasti inflacijo okrog 1,5%, je APP spustil realne obrestne mere na –1,5% in s tem dodatno stimuliral rast. V Italiji, kjer je bila inflacija zaradi gospodarske stagnacije samo približno 0,5%, pa je APP znižal realne obrestne mere na +1,5% — čeprav bi Italija potrebovala negativne realne obrestne mere (med –2% in –3%). Draghijev APP program je torej pomagal že tako ali tako močnim državam, šibkim pa ni omogočil rasti.
Draghi torej ni bil rešitelj evra, temveč je samo vzdrževal mit neke monetarne integracije, ki ne deluje in ne more delovati v takšnem institucionalnem okvirju (brez fiskalne in transferne unije).
Da evrska unija ne deluje, kažejo empirične študije. Evro ne spodbuja rasti — glejte tukaj, tukaj in tukaj —, kot so bila zmotna politična pričakovanja pred uvedbo. Trgovina med članicami evra kot recimo med Nemčijo in Francijo ter Italijo se v deležu skupne trgovine zmanjšuje, povečuje pa se trgovina s članicami EU, ki nimajo evra.

EU Groundhog Day

Z večino Modyjevih argumentov se sicer strinjam, ne pa tudi z glavno poanto. Kot sem pred tedni že napisal, resda ne moremo pritrditi temu, da je APP dvignil rast in inflacijo. Lahko pa Draghiju le pripišemo zasluge za to, da evrska monetarna unija (še) ni razpadla. Če ne bi bilo programa APP, ki je odkupoval predvsem obveznice najšibkejših evrskih držav — in v tem portfelju je polovica vseh obveznic italijanskih —, bi te najšibkejše članice postale nelikvidne in kmalu insolventne. To pa bi seveda sprožilo recesijo in politične turbulence in države prisililo države, da izstopijo iz evrskega območja.
Kratko in grobo rečeno: Draghijev program je omogočil, da je Italija ostala nad vodo. Utapljala se je zato, ker ji evro ne ponuja manevrskega prostora za prilagajanje. Prilagajanje s pomočjo fiskalnega stiskanja, depresije, deflacije in znižanja plač (notranja devalvacija) — kar je edina možnost prilagajanja v okviru skupne valute —, v Italiji pač ni politično izvedljivo.
Mody torej ne vidi prihodnosti za evrsko monetarno integracijo. Tudi za morebitne Združene države Evrope ne vidi iste evolucije, skozi katero so šle ZDA med vojno za neodvisnost (1776) in ratifikacijo Ustave (1788). Evropi se bo po njegovem v nedogled ponavljal Groundhog Day: evrokonfederacija se bo vsak dan znova zbujala v nedelujočo monetarno unijo in politično mantro o uspešnosti evropskih integracij.