Kot pišem v knjigi Zablode feminizma, je sodobni beli zahodni feminizem že kar precej časa v glavnem zgrešena reč. Razlogov za to je veliko. Povezani pa so tako s teorijo sodobnega belega zahodnega feminizma kot z njegovo prakso.
Če strnem: v osnovi gre za to, da se je feminizem spremenil iz gibanja, ki je poskušalo izboljšati položaj žensk tako, da bi družbo spremenilo, v gibanje za večje vključevanje žensk v takšno družbo, kakršna pač je. Torej ne gre več za spreminjanje družb ali celo za ukinjanje kapitalizma in njegovih izkoriščevalskih praks. Ampak za večjo vključenost žensk v kapitalizem. Z vsemi značilnostmi, ki jih kapitalizem ima. In ena od teh značilnosti je tudi izkoriščanje žensk.
​{embed_info_box}194279{/embed_info_box}

Za korist kapitala

Povedano drugače: ko se sodobni zahodni beli feminizem bori za večje vključevanje žensk v družbo — torej na vodilna in najbolje plačana delovna mesta, v politiko, v parlament itd. —, dela v resnici to, kar koristi kapitalu. Ne pa tega, kar koristi ženskam. Podpira in promovira namreč logiko, da je izkoriščanje ženskih miselnih, emocionalnih, intelektualnih, produkcijskih, potrošniških in drugih resursov v interesu kapitala.

Nekatere slovenske feministke imajo v svojih pisarnah plakate z napisi, da si družba ne more privoščiti izključevanja sposobnosti polovice prebivalstva. Pisati pa bi seveda moralo: kapital si danes ne more privoščiti izključevanja sposobnosti polovice prebivalstva.
​To logiko uteleša Islandija kot država z baje najvišjo stopnjo emancipacije žensk. Ki pa je v resnici država z najvišjo stopnjo vključenosti žensk v obstoječo družbo. Beri: v obstoječi kapitalizem.

Manjka premislek

Tisto, kar pri govorjenju o tem cilju manjka, je premislek, kaj z njegovo realizacijo dejansko pridobimo. Razmislek bi pokazal, da skozi realizacijo tega cilja vedno bolj intenzivno vključujemo vedno večje število žensk v reprodukcijo kapitalizma. Z vsemi njegovimi značilnostmi vred. Ena od teh značilnosti je izkoriščanje. Ne samo žensk, a tudi žensk.

To torej pomeni, da se sodobni beli zahodni feminizem, ki zagovarja vedno večjo vključenost žensk v sodobne kapitalistične družbe, nehote in nevede bori za vedno večje izkoriščanje žensk. In da objektivno torej poslabšuje položaj žensk. Čeprav z realizacijo njegovih ciljev nekatere ženske zaslužijo več. Si lahko privoščijo več. In na osebni ravni živijo bolje.

Izkoriščanje

Kapital je za tak “osvobojeni” način ženskega bivanja še kako zainteresiran. Tak način ženskega bivanja namreč pomeni, da so ženske bolj intenzivno in v večjem številu vključene v produkcijo. In enako so v večjem številu in bolj intenzivno vključene tudi v potrošnjo. Torej v obe ključni sferi, ki zagotavljata obstoj in reprodukcijo sodobnega kapitalizma.

Ta vključitev pomeni višjo stopnjo izkoriščanja. V primerjavi z izkoriščanjem, značilnim za emancipirane zahodne ženske, je bila stopnja izkoriščanja, ki so ji bile izpostavljene naše babice, tako rekoč nič. Toda sodobni beli zahodni feminizem nam predstavlja povsem drugačno zgodbo: namreč zgodbo, kako so bile naše babice neemancipirane, neosvobojene, nesvobodne. Me pa smo emancipirane, osvobojene, svobodne.
​{embed_info_box}194278{/embed_info_box}

Fajn. Več. Raj. 

Sodobne ženske tej razlagi nasedajo. In to zato, ker jim je na osebni ravni bolje. Bolj “fajn”. Ker imajo več denarja. Ker lahko več kupujejo. Ker lahko sodelujejo v sodobnem potrošniškem načinu življenja. S katerim se nekatere celo hvalijo. Kot z nekakšnim prestižem. Tiste, ki si ga ne morejo privoščiti, pa si ga želijo. O njem sanjajo. Ga idealizirajo. Se zanj borijo.

To lahko vidimo tudi v številnih neevropskih filmih, ki govorijo o tako imenovanem ženskem vprašanju. V njih je zahodni način življenja žensk predstavljen kot nekaj pozitivnega. Kot raj. Nativni način ženskega bivanja pa kot nekaj negativnega. Kot zatiranje. Kot pekel.

Kulturni kolonializem

Sklenemo torej lahko: kulturni kolonializem je Zahodu tudi na tem področju — ne samo, ko gre za vojno v Ukrajini — čudovito uspel! Ni lepšega, kot če si tisti, ki jih zatiraš in izkoriščaš, to zatiranje in izkoriščanje želijo sami. Se zanj borijo. In ga celo enačijo z osvoboditvijo!

In točno to je to, kar večina žensk, ki sledi ideologiji sodobnega zahodnega belega feminizma, dandanes počne. 

Mislim, da je 8. marec pravi dan, da se tega zavemo. Da razmislimo. In razumemo, da to, kar nam je “fajn”, ni nujno niti svoboda, niti emancipacija, niti osvoboditev. Velja seveda tudi obratno: da to, kar nam “ni fajn”, ni nujno niti zatiranje, niti nesvoboda, niti izkoriščanje. Za to, da razumemo, kaj je zatiranje, nesvoboda, izkoriščanje žensk na eni strani in kaj je svoboda, osvoboditev, ukinjanje izkoriščanja na drugi, so potrebni bolj natančni in razdelani premisleki. Vsake od nas.