Leta 2013 je svetovalna hiša Ernst & Young opravila raziskavo o koruptivnosti menedžerjev. Pregled je zajel predvsem države EU, na seznamu držav pa najdemo tudi Srbijo, Kenijo, Nigerijo, Rusijo, Egipt, Savdsko Arabijo, Indijo, Turčijo, Južnoafriško republiko, Švico in Norveško.
Raziskava je pokazala, da so podkupnine — Nemci imajo zanje res dober izraz: Schmiergeld — in podkupovanja precej običajna praksa evropskih managerjev. Toda na neslavnem prvem mestu pa se je po tej raziskavi znašla … — Slovenija.
Morebiti je slika menedžerske nagnjenosti h korupciji danes drugačna. Morda smo v sedmih letih zdrsnili za kakšno mesto nižje. A to prvo mesto je madež za vso Slovenijo, ne samo za menedžerje. Madež je tudi za vse pristojne institucije, ki tega ne spregledajo, ne odkrijejo, ne preganjajo in ne kaznujejo. Madež za zakonodajalce, ki ne pripravijo tako stroge zakonodaje, da nihče niti pomislili ne bi na taka podmizna dejanja. Pa tudi madež za vse nas, ki to gledamo in se sicer zgražamo, a tudi sami kot pasivni državljani ne naredimo ničesar, da bi s tem presekali.

Enaka raziskava

Zanimiva bi bila enaka raziskava med politiki. Danes. V teh istih državah, ki so utrpele bolj ali manj primerljivo škodo zaradi pandemije in se pri tem ukvarjale z nabavo zaščitne opreme in naprav za ohranjanje življenj.
Razkritje spornih praks pri nabavi mask in zaščitne opreme in ventilatorjev, načina delovanja in vplivanja politikov na izbor zanje preferenčnih partnerjev, urejanje ugodnosti zanje v smislu 100% predplačil — čeprav obenem slišimo razlage, da država avansov ne plačuje —, pa telefonskih klicev, osebnih pritiskov in groženj tistim, ki naj bi bili izvajalci njihovih odločitev, vse to je vzorčen prikaz okuženosti s koruptivnostjo.

Dan potem

Pri tem škandalu je najbolj zaskrbljujoča verjetnost, da nihče od tistih, ki se skrivajo za kolektivno odgovornostjo in se sklicujejo na domoljubno pomoč Sloveniji, ne bo odgovarjal za mobingiranje izvajalcev procesov, grožnje z avtoritetami ali z izgubo službe. Na sramotilnem stebru bodo tisti, ki so gnilobo razkrili in bili o tem pripravljeni brez maske ter z imenom in priimkom odkrito spregovoriti. Za njih ne bo nikoli več nobene službe v javnem sektorju, da niti ne omenjam groženj. Celo meni kdaj grozijo, če kaj kritičnega napišem o eni od političnih strank.
Namig, ki potrjuje, da za akterje ne bo no posledic, je odziv ministra Počivalška, ki ga ta zgodba sicer najbolj bremeni. Tako je rekel v svoj zagovor dan potem: 

»Zgodba o dobavi mask in zaščitne opreme se je spremenila v režiran in politično motiviran lov na mojo glavo. Pri dobavi opreme ne vidim afere, vidim odlično opravljeno delo.«

O tem si lahko vsak ustvari svoje mnenje. Mnogi upravičeno menimo, da se je Počivalšku zgodil lapsus, saj je bil prav on režiser vsega tega — in predvsem, da lova ni bilo, temveč se je ujel sam.

Za vedno sram

Doseči uspeh v politiki z nepoštenimi in nedovoljenimi sredstvi je kot doping v športu. Kogar ujamejo pri dopingu, je kaznovan. In to dvakrat kaznovan. Najprej z vsaj začasno prepovedjo tekmovanja, potem pa še huje: z moralnim križem, ki ga mora nositi do konca življenja.
Korona virus ubija posameznike. Koruptivni virus ubija narode. Če ne prepoznamo okužbe in če ni pravičnih, poštenih kazni za krivce, se razraste kot smrdljiva plesen po vlažnem zidu. In ta koruptivni križ se prenaša iz generacije v generacijo.
Sedanjost postavlja nove nacionalne vrednote in merila. Če je zdaj to dovoljeno njim, bo pozneje dovoljeno tudi nam. Še enega prvega mesta na lestvici korupcije naj nas bo za vedno sram.