Ideja se mi je najprej zdela neapetitlih, ampak bolj ko zdaj razmišljam, bolj mi je všeč. No, ne ravno všeč. Sprejemljiva pa vsekakor. Skoraj normalna.
Desničarska revija Reporter 21. in 22. septembra organizira — citiram — prvo »ekskurzijo oziroma romanje po poteh komunističnih zločinov«. Udeleženci si bodo lahko ogledali spominski park Teharje, rudnik Huda jama, grad Rajhenburg, božjepotno cerkev Marije Pomočnice na Zaplazu, grobišče pod Krenom v Kočevskem rogu, spomenik domobrancem v Grahovem, Korenčanovo klavnico (ali mesarijo) v Dolnjem Logatcu in »farne plošče« — namreč nagrobnike z imeni tistih, »ki so morali biti zamolčani« in o katerih »se ni smelo javno govoriti […] do padca komunizma in osamosvojitve« — v Rovtah.
Ekspedicijo po poteh the best of komunističnih zločinov bo vodil Ivo Žajdela, trusted brand domobranskega, antikomunističnega zgodovinopisja.

Namesto pietete terja spoštovanje

Pozdravljam komercializacijo te plati zgodovine. Mislim, da lahko ta del slovenske polpretekle zgodovine na tak način dobi veliko več in veliko bolj zaslužene veljave in pozornosti, kot si je zaman želi že desetletja, ker namesto pietete pričakuje spoštovanje.
Dovolj nam je zateženega zgodovinskega revizionizma, ideološkega relativiziranja, pričevanjskega moraliziranja in komparativnega historiografiranja. To je za večino normalnih ljudi nadležno, slabo pa je tudi za promotorje domobranstva kot ubogih žrtev same. Kako lahko živijo s to nekonzumirano mržnjo? 
Trditi v isti sapi, da so bili domobranci po eni strani izdajalci ali da so vsaj živeli v zgodovinski zmoti in da so bili nekateri naši predniki po drugi tudi zločinci, čeprav ne brez zaslug za narod, se mi danes zdi edino normalno stališče. Ne razumem, zakaj je to tako težko sprejeti.
Toda na vsak način se mi zdi domobranski ali če hočete desničarski turizem veliko boljša opcija od tega večnega antagonizma.
Kot rečeno, organizatorji napovedujejo ekskurzijo kot »romanje«. To je po eni strani dovolj patetično in žalibog tipično za vernike belogardizma. Toda po drugi strani gre za komercialno, turistično storitveno dejavnost, kar bi lahko razumeli kot nespoštljivost do mrtvih in njihovih pomnikov.
Ampak zakaj pa ne? Tudi cerkvena, religiozna romanja v dobesednem pomenu te besede so lahko dober biznis, pa se nad tem nihče ne zgraža. No, skoraj nihče.
In nenazadnje, nacistična koncentracijska taborišča so kot pomniki in opomniki verjetno najbolj morbidne destinacije, pa so kljub temu dobro obiskana. Recimo v Auschwitzu je vstopnina brezplačna, lahko pa tudi si tam tudi marsikaj privoščite in za to plačate privatnim podjetnikom.

»Prebudi v sebi narodnega heroja!«

Zgodovinske ture, kakršno so si omislili na Reporterju — četudi politične, ideološke —, bi lahko antikomunizmu, domobranstvu, belogardizmu in kar je še teh manij odvzele avro in socialni naboj političnega in državljanskega načina življenja in jih naredile bolj normalne, da ne rečem bolj benigne.
Okej, danes je pač skoraj vse plačljivo — in zakaj ne bi plačevali tudi za oglede teh lokacij? Ali kot pravi angleški pregovor: »Put your money where your mouth is.« Želeli ste, poslušajte.
Slovensko zgodovino je treba desakralizirati in profanizirati. Vsaj za vsakdanjo in politično rabo. Tako se mi na drugi strani bariere zdi podobno posrečena tista namizna družabna igra Postani partizan(»Prebudi v sebi narodnega heroja!«) — za 39,90€ + poštnina. Ali kot Hrvati hočejo iz Golega otoka narediti turistično destinacijo. Ali nenazadnje — čeprav to nima veze —, kot ima zdaj Esad Babačić bike turo po pankerski Ljubljani.