Stal sem pred Hutterjevo vilo ob robu mariborskega mestnega parka. Svojčas najimenitnejšo stavbo v mestu, ki je bila vzor meščanskega gospodinjstva in življenjskega sloga tistega časa.
Gledal sem hladno, škatlasto, zanemarjeno, od časa pogrizeno vilo in zdela se mi je neznansko grda. Nič gosposkega ni več na njej. V meni je začela tleti jeza in pomislil sem, da sta najbrž samo Maribor in Tirana sposobna v nekoč najbolj šminkersko hišo naseliti nekaj tako zelo nebleščečega kot policijski urad.
Prijazen policist mi je dovolil narediti krog. Sprehodil sem se po vrtu in si predstavljal družino Hutter, kako pod tistimi dolgimi brajdami sedi na čajanki. Kar videl sem, kako Josip Hutter — sicer kočevski Nemec —, ustanovni član mariborskega (najstarejšega slovenskega) Rotary kluba, industrialec, ki ga danes slavijo kot kapitalista na strani delavcev, nekje v senci bere časopis.

Najstarejši Rotary klub

Preseneti me že sama misel, da je najstarejši Rotary klub — po definiciji manifestacija kapitala, elitizma, dobrodelnosti — nastal prav v Mariboru. Kako drugače je vse moralo biti takrat. Ko so moški še nosili klobuke. Ne samo kot zaščitni znak, ampak ker so res bili gospodje.
Vmes je divjal ideološki vihar. Odnesel in prinesel je marsikaj. Rojen sem leta 1984, zato si ne bom jemal pravice razsojati, kaj je bilo prav in kaj povsem narobe.
Toda mentaliteta mojega mesta se je v tem času morala močno spremeniti. Nekje vmes sta gosposkost in elitizem postala nezaželena. Kar je včasih bil duhovni, prosvetni in finančni vzor, je danes preseravanje, špananje, ven metanje, bogatunstvo in hohštaplerija.
Biti iz boljše družine, so včasih rekli tistim, ki so stanovali v vilah. Ko sem odraščal, je kak sin iz boljše družine včasih moral šolsko torbo iskati na stranišču in hoditi domov po varnih stranpoteh.

Prestižne soseske

Še najbolj so k obujanju elitizma v zadnjih letih pripomogli nepremičninarji, ki poskušajo povprečne bivalne prostore dražje prodati kot del kvazielitnih, trendovskih ter oh-in-sploh prestižnih sosesk. Precej predrzno v mestu, kjer smo cela desetletja poslušali, da sem paše samo delavsko, ljudsko, preprosto, če ne že ruralno.
Tukaj je ostala močna podeželska duša. V Maribor je skoraj vsakdo prišel z njive, starih meščanskih družin je ostalo malo. In tako se družimo ob postavljanju klopotcev, obrezovanju trte in spreminjanju mošta v vino. Kar je lepo. Povezanost z naravo, negovanje izročila in pristen stik. Same pozitivne reči.
Samo nekdo naj mesto z vaško dušo tu in tam opomni, da ni samo to. Ker samo še malo manjka, pa bodo osrednji mariborski družabni dogodek koline.
»Urbano« je antipatična, izumetničena in snobovska beseda. Bolj so mi všeč »svetovljansko«, »esprit« in »seksi«. Ampak v pravo mesto spada tudi elita. No, kaj pa jaz sploh vem o eliti, rojen streljaj od košaške klavnice. Zagotovo to, da vsaka družba potrebuje nekaj, k čemur stremi. To je gonilo napredka. Dolgočasno je zreti v nebo brez zvezd.

Od Jožefa Altmanna naprej

Ne vem. Morda živim v utvari. Morda je Josip Hutter, skupaj z drugimi mestnimi veljaki, svojim someščanom šel na živce.
Aktualni župan je že dobil ultimativno mariborsko kritiko: »Premalo je ljudski,« je zadnjič ogorčeno stresel z glavo moj taksist, ko sva se peljala mimo Hotela Maribor.
Kaj pa vem. Od župana v glavnem pričakujem, da ni baraba, da ni lopov, da ima vizijo, da je strpen, pa da je dober vodja. Od tega, da je ljudski — karkoli ta beseda že pomeni —, nimam nič. Zaradi mene županu ni treba vrteti vola na žaru, namakati kruha v golaž ali kramljati z mano o tem, koliko je letos rdečih polžev, in plesati polke s klobaso v roki. Naj opravi svoje delo dobro in drži obljube, pa se bomo razumeli. Pa naj parkira tam, kjer je treba, da ne bo spet cel cirkus. »Itak si je ta bogatun prišel samo še bolj žepe napolnit,« je bil drugi komentar mojega taksista. No, upam, da ne. Je pa to stavek, ki je zvenel nekam znano. Nekaj podobnega sem namreč slišal tudi za Fištravca pa Kanglerja pa Soviča. Najbrž so nekaj podobnega pripisovali tudi večini županov po Jožefu Altmannu leta 1798.

Vedno napačni

Maribor najbrž nikoli ni imel rad svojih županov. Vedno so nekako »napačni«. So župani neprilagojeni za to mesto? Ali pa je mesto neprilagojeno za župane? Čudi me, da kdo sploh kandidira za funkcijo, v katero je uperjenega toliko negativizma. Javni občinski strelovod. Kar je sicer sindrom politike po vsej državi. Še čudno, da od vsega tega gneva nismo postali Tunguzija.
Zdi se, da Maribor sedi na dveh klopcah hkrati. Kar nikoli ni udobno. Slab okus pušča v ustih tudi priznanje, da bi Maribor, če bi lahko, takoj postal Jankovićeva Ljubljana — samo brez Jankovića, Ljubljančanov in Olimpije. Turizem, gospodarstvo, višje prihodke, živahno mestno središče in vse drugo, kar zavidamo Ljubljani, bi seveda imeli — ampak brez avtokracije. Ker ta ni ljudska. Mi raje vsi odločamo o vsem in skrbimo, da nam ne uspe preveč.
Posploševanje je seveda grobo. V Mariboru zagotovo ob zoglenelih volih in kiblflajšu ne orgazmirajo vsi. Da imamo odličen balet, recimo, so nekateri Mariborčani vedeli, še preden so nam to povedali tujci. Cluga, Šulića, Jančarja in Ilko obožujemo, ker so kljub svetovnim uspehom "tako zelo ljudski". Pandur je bil že bolj problematičen.
Mariborčani, ne pozabite: kakorkoli vam bo v življenju že uspelo, povesite glavo čim bolj dol in se poskusite za svoj uspeh vsaj malo kesati. Uspeha vam tukaj ne odpustimo tako zlahka.