Kulumne
#zgodovina #partizani #šarec
Dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade, na Slovenskem smo mi gospodar!
Logo 10.07.2019 / 10.29

Šarec na Menini: mešanica absurdnosti redne letne partizanske komemorativnosti, Blut-und-Boden slovenskega nacionalizma.

Še nedavno smo dobro vedeli, katerih partizanskih bitk se v Sloveniji spodobi spominjati. Toda obletnici dražgoške bitke in poslednjega boja Pohorskega bataljona očitno nista dovolj.
Vlada s pomočjo Zveze borcev ugotavlja, da so mlajše generacije premalo ali sploh ne indoktrinirane in da starejše po malem že pozabljajo, s čim so jim v dobrih, starih časih prejšnjega režima v šolah prali glave.
Tako so zadnja leta začeli obeleževati bitke, za katere pri najboljši cicibanski, pionirski in mladinski volji še nikoli nismo slišali.
Lani jeseni so recimo Borci pripravili proslavo ob 75-letnici bojev na Ilovi gori in kot govornika povabili Milana Kučana, prejšnji teden pa proslavo ob 74-letnici preboja partizanov skozi nemški obroč na Menini planini, kjer je govoril Marjan Šarec.
Je to rekomunizacija? Ali pa gre samo za afirmativni, pozitivni, levi zgodovinski revizionizem? Da oblast pač hoče več in več in bogatí repertoar omembe vrednih bitk?

Saj je bila bitka, ne?

Mimogrede omenjam bizarnost, da teh slovesnosti oz. zgodovinskih momentov ne prireditelji ne udeleženci ne mediji ne znajo primerno poimenovati.
Proslavljajo se bitke, če že kaj. Tako se reče. Dražgoška. Pri Sisku, Solferinu, Rivoliju, Wagramu, Waterlooju. Na Somi, Neretvi, Sutjeski. Itd.
»Preboj partizanov skozi nemški obroč na Menini planini«? OMB! Kaj bi lahko šlo narobe, če bi rekli »bitka na Menini«? Saj je bila bitka, ne? Ali je skrajšana, pogovorna varianta premalo spoštljiva?
Pa še nekaj. V zemljepisu sem bil vedno dober, tudi Slovenijo poznam kot lasten žep (vključno s kraji, kjer še nisem bil). Pa vendar do današnjih dni nisem imel pojma, kje sta Menina planina in Ilova gora. Sram me bodi. Čeprav sem po drugi strani točno vedel, kje so recimo Bele vode, kjer bi hotel še enkrat umreti Karel Destovnik Kajuh. Pa tudi to vem — dodajam, da me ne bi kdo obtožil enostranskosti —, kje je Grahovo, kjer je v ognju groze plapolal France Balantič.

Predpromocija

Možno je, da je tako rekoč državna proslava bitke na Menini samo del predpromocije novega partizanskega filma, ki ga nameravajo Borci posneti po knjigi komandanta enote, ki se ji je uspelo prebiti skozi sovražnikov obroč. Če ste morda pozabili, na nekakšnem slovenskem Kickstarterju so zbrali za okrog 12.000€ donacij, v glavni vlogi pa bo nastopil Domen Valič.
Zveza borcev je zelo agilna veteranska organizacija. Na njihovi spletni strani sem samo za julij, avgust in september naštel okrog sedemdeset »proslav«, »slovesnosti«, »žalnih slovesnosti«, »komemoracij«, »svečanosti«, »srečanj«, »pohodov« in drugih prireditev — v spomin na vse živo od ustanovitev prvih čet pa do poboja talcev, »prihoda prvih partizanov na območje«, lokalnih vstaj itd. itd.

Kaj pa križarske vojne?

Če si pogledamo posnetke te zadnje proslave na Menini, kjer je govoril premier, lahko vidimo, da je udeležba ljudstva res množična — in da imajo ljudje več titovk na glavi kot pa las. Šarec bi bil nespameten, če ne bi izkoristil priložnosti, da se (še malo bolj) prikupi radnim ljudima i građanima.
No, sodeč po tem, kar je rekel na Menini, Šarec definitivno je nespameten. Citiram odlomek iz poročila TV Slovenija oz. MMC:
»Šarec se je sicer udeležil slovesnosti ob 74. obletnici preboja partizanov skozi nemški obroč na Menini planini med drugo svetovno vojno in se zavzel za ohranitev Evrope. Kot je dejal, so zanjo padli številni, ›zato ne dovolimo, da propade‹. Za vlado, ki jo vodi, je dejal, da ni ne proameriška ne proruska, ampak proslovenska in proevropska.«
Moram povedati, da mi postane slabo, ko berem take stavke. Pa ne (samo) zaradi Šarca, ampak (tudi) zaradi novinarske nepismenosti. Morda pa namenoma tako poročajo, da bi govornikove besede izpadle še bolj butaste?
»Šarec se zavzema za ohranitev Evrope«? Super. Ampak hej, čakajte malo! »Ker so zanjo padli številni?« Aha, torej je bila vsaj 2. svetovna vojna v resnici vojna za Evropo? Ali morda celo za EU? Pa 1. svetovna vojna tudi mogoče? Kaj pa križarske vojne? Hmm …

Na čigavi zemlji

Po drugi strani pa Šarec nikakor ni nespameten. Šarec obvlada. Oksimoronično obvlada, ampak vseeno. Pa pride na partizansko proslavo preboja in ponovi, za kaj bi se Slovenija lahko zavzemala, če bi dobila komisarja — in širitev EU spretno obrne na publiki drago multi-kulti geslo, da »različnost bogatí« —, v isti sapi pa poreče podobno kot Generacija identitete: 
»Ko pa nam hoče kdo vsiljevati svoje, mu je pa treba [to] tudi povedati. Vsak, ki pride k nam, je dobrodošel, ampak tako, da spoštuje našo kulturo in našo identiteto. Ne bomo se prilagajali samo zato, ker nas je dva milijona. Na svoji zemlji smo mi gospodar.«
Neverjetno! Takih retoričnih bravur ni bil zmožen niti Churchill! (Jih je pa zato morda Šarčev državni sekretar za nacionalno varnost in ghostwriter Črnčec?) 
Povezava naslova mitskega prvega povojnega partizanskega filma in dela besedila verjetno najpopularnejše partizanske popevke o mašincah je mojstrovina spravaške dvoumnosti, ki je ne bi bil zmožen tako žaltavo razdreti niti Pahor.
Zdaj smo na Menini končno videli oz. slišali, v čem je ta nesmisel na dvoje razdeljenega naroda. Gre za polovico absurdnosti redne letne partizanske komemorativnosti in polovico absurdnosti Blut-und-Boden slovenarskega nacionalizma. Vse se da povedati z enimi in istimi besedami. Žal in na srečo. 
Tako da se lahko kregamo z enimi in drugimi revizionisti zgodovine.

NAROČI SE
#zgodovina #partizani #šarec
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke