Zakaj? Zato, ker vem, kakšna je današnja mladina in kakšni so njihovi starši. Vsaj nekateri. Vem, da so mnogi mulci nevzgojeni, freh, objestni, tudi agresivni. In vem, da je danes moderno biti starš, ki za vsako ceno zagovarja svojega otroka, karkoli že je storil — in ki se pri tem poslužuje vseh razpoložljivih sredstev. Najraje medijskih in pravnih.

Zato ne kupim zgodbice, da je Arsenovič davil — pozor: davil! — negodnega otroka, na katerega je slučajno naletel in se ga odločil prevzgojiti.

Prijemi na terenu

Župana ne poznam osebno, vendar na podlagi vtisa, ki ga imam o njem iz medijev — ne samo v zvezi s tem zadnjim incidentom na Braniku — sklepam, da je moralno strog in moralističen možakar, ki resno, preresno jemlje ne samo svojo mestno menedžersko službo, ampak se jo čuti dolžnega nadgrajevati tudi s sprotnimi, improviziranimi vzgojnimi prijemi na terenu.

Če kdaj vidi, da njegovi someščani delajo kaj takega, česar ne bi smeli, jim zateži, jih opominja ali jim poskuša to celo preprečiti. Še posebej rad se spravlja na današnjo mladino.
​{embed_info_box}199624{/embed_info_box}

Vemo za primer, ko je Arsenovič ustavil skuterista v peš coni — ki najbrž ni bil ravno njegovih let — in mu za kazen vzel ključe za vžig. Policija ga je takrat prijazno opomnila (namreč župana), naj te zadeve raje prepusti za to pooblaščenim. 

Ampak ne. Arsenovič je očitno preveč impluziven in si ne more kaj. Obstaja cela zbirka pričevanj, kako je hotel delati red in pri tem težil ljudem.

Prostor populistične svobode

Takšne reakcije so danes jalove, celo sporne in nezaželene, predvsem pa riskantne. Še posebej v javnosti. Ulica je danes prostor populistične svobode. Tudi javni prostor je prostor privatne svobode. Velecenjeni individuum je nedotakljiv, karkoli že počne.

Tega bi se Arsenovič zavedati. Moral bi vedeti, da je na ulici danes treba pogledati stran. Se delati, da nisi nič videl. Če neprimernosti ali prekrškov ne ignoriraš, se kot navaden mimoidoči v najboljšem primeru osmešiš kot star sitnež. Če si župan — ali kakršnakoli figura in simbol avtoritete —, pa bo javnost iz muhe naredila slona.

Logično, da ne jebejo

Še posebej tvegano pa je to za oblastnike. Vemo, da niti odrasli ne spoštujejo avtoritet, kaj šele njihova progenitura. In ljudje, ki iz svoje varne, izključevalne in nedotakljive zasebnosti pridrvijo v fizični ali simbolični javni prostor — načrtno ali po naključju —, bodo to svoje nepriznavanje avtoritet tudi zelo radi pokazali.

To se jim zdi logično. Logično, da ne jebejo vzgojiteljev, učiteljev, profesorjev. Logično, da ne jebejo zdravnikov. Logično, da ne jebejo nasploh starejših, pametnejših in izkušenejših. Samoumevno se jim zdi, da živijo v privatnem balončku namišljene svobode, neodvisni od nikogar — in da ne jebejo nikogar izven tega.

Še najmanj pa seveda ne jebejo politikov.

Igra z ognjem

Arsenovič se s svojim moralnim prizadevanjem za prevzgojo meščanov igra z ognjem. Sam to očitno jemlje kot dodano vrednost svojega županovanja in pričakuje, da bodo ljudje to cenili in ga podprli. Pričakuje, da se bodo tisti, ki se tako kot on — a bolj potihem in brez avtoritete — zgražajo nad civilnim neredom v mestu ali če hočete nad obnašanjem današnje mladine, postavili na njegovo stran.

To je kruta pomota. Ljudje, ki jih Arsenovič poskuša prevzgajati, njegove pripombe in ukrepe v zvezi z njihovim vedenjem dojemajo kot oblastniško kratenje svobode. Če jih župan zlepa ali zgrda prime, je to zanje dokaz, da jih ima za podložnike.

Drek pa prileti v ventilator, ko to pride v medije ali na družbena omrežja. In to se tudi zgodi vedno. Praviloma.
​{embed_info_box}199625{/embed_info_box}

Don Kihot s Heroja Staneta

Mariborskemu županu zato dobrohotno svetujem, naj se za vsak slučaj vzdrži moraliziranja in kreganja meščanov vseh starosti in statusov.

Načeloma ima Arsenovič prav, vendar bo v tem svojem doh-kihotstvu vedno potegnil kratko. Vedno se bo namreč našel kak nagonsko zaščitniški foter ali kdorkoli, ki bo v interesu svojega otroka ali v svojem interesu iz magari dobronamerne geste ali bog ne daj neprijazne besede ali prijema naredil cel cirkus. Če ne bo Arso s tem nehal, se mu lahko zgodi, da bo tudi on lepega dne gotof.

Res ni lepo in prav jemati teniških žogic — pa čeprav znucanih in namenjenih za reciklažo — ali prevračati kesonov, whatever. Ampak to še ne pomeni, da je treba težiti trinajstletnikom, ki prav take neumnosti najraje počnejo.