Kulumne
#otroci #kapitalizem #dobrodelnost
Dobrodelnost je kot Hospic. Ne more preprečiti smrti.
Logo 27.11.2019 / 17.19

Deklaracija o otrokovih pravicah vam ne pove nič o strukturnih socialnih poškodbah vse večjega števila otrok na Zahodu.

»Leporečje v zvezi z Deklaracijo o otrokovih pravicah ne pove nič o strukturnih socialnih poškodbah vedno večjega števila otrok na Zahodu. Ki jim navidez nič ne manjka.«

Ob praznovanju 60-letnice sprejetja Deklaracije o otrokovih pravicah so se vsaj nekateri mediji potrudili, da so nas spet opomnili na porazne podatke v zvezi s položajem otrok po svetu. Tako smo spet slišali, da zaradi vzrokov, ki bi jih z lahkoto odpravili — le nekaj malega bogastva, ki ga v rokah kopičijo zahodni kapitalski centri, bi bilo treba prerazdeliti —, trpi in brez potrebe vsako leto umre nekaj milijonov otrok.
Slišali smo, koliko otrok v neevropskih družbah umre zaradi bolezni, ki so na Zahodu rutinsko ozdravljive. Koliko otrok nima dostopa do pitne vode. Hrane. Izobrazbe. In drugega, kar se nam na Zahodu zdi tako samoumevno, da sploh ne opazimo in ne cenimo več. 
Podatki skratka vedno znova dokazujejo, da je današnji globalni sistem zamočil. Dokazujejo, da živimo v svetu, ki mu je vsak cent profita več vreden kot otrokovo življenje. Da se je Zahod navadil gledati v medijih slike otroških okostnjakov, ki so zaenkrat še živi.
Predvsem pa podatki dokazujejo, da so ukrepi, ki jih sprejemamo, nezadostni.

Strukturni genocid

Dobrodelnost in drugi ukrepi in politike Zahoda ne morejo razrešiti tega problema. Lahko ga blažijo. Menda ga celo res vedno bolj uspešno. A ker dobrodelnost ne odpravlja vzrokov, je kot nekakšen Hospic. Hospic, ki ne more preprečiti smrti. Le da pravi Hospic smrti ne more preprečiti zato, ker pač ljudje moramo umreti. Politike in ukrepi Zahoda pa ne preprečujejo smrti zato, ker se sploh ne ukvarjajo z vzroki.
Nikakor ne bi smelo zveneti tolažilno, da je vsako leto boljše. Morda res za otroke, ki so jih ti ukrepi vendarle rešili smrti in trpljenja. Za tiste, ki bodo iz nesmiselnih razlogov umrli in ki iz nepotrebnih razlogov trpijo, pa se ni spremenilo nič. Za njih je vse isto. Isto kot lani. In predlani. Isto kot vedno.
Danes vemo, da večina trpljenja ljudi v nezahodnih družbah izvira iz globalne kapitalistične ureditve. Ključni del te ureditve je tisto, kar Garry Leech imenuje »strukturno nasilje in genocid kapitala« (Capitalism: A Structural Genocide, 2012). In dokler ne bomo začeli resno ukrepati proti vzrokom tega nasilja in genocida, resnega izboljšanja položaja ljudi in otrok v neevropskih družbah ne moremo pričakovati.

Leporečje in problemi

Leporečje v zvezi z Deklaracijo o otrokovih pravicah o tem ni seveda povedalo nič. Kot je tudi molčalo o strukturnih socialnih poškodbah vedno večjega števila otrok na Zahodu. Ki jim navidez nič ne manjka. Toda poškodbe so tu. Čeprav je navidez vse v redu, so otroci izpostavljeni strukturnemu nasilju kapitala. Le da tega nihče ne opazi. Ali noče opaziti.
Problemi otrok na Zahodu so v resnici precej podobni, celo identični tistim, ki jih imajo otroci v neevropskih družbah precej podobne, celo identične tistim, ki jih imajo otroci v neevropskih družbah revščino, lakoto in druge težave. Kajti tudi na razvitem Zahodu mnogi otroci ne živijo v blagostanju. Ampak v revščini. Ki se v številnih vidikih ne razlikuje od tiste v neevropskih družbah. Tudi na razvitem Zahodu mnogi otroci nimajo kaj jesti. Mnogih ne zdravijo za ozdravljivimi boleznimi. Itd. Kolikšna je dobrobit razvitosti, je na Zahodu odvisno od bogastva staršev. In niso vsi starši bogati. Kaj šele zaposleni z minimalnimi dohodki. 
To so samo nekatere oblike strukturnega nasilja, ki so jim izpostavljeni otroci na Zahodu. Te še nekako zaznamo. Za te zbiramo dobrodelne prispevke. Zlasti decembra. Drugih oblik nasilja, ki so za otroke Zahoda bolj univerzalno deljene, pa pogosto niti ne opazimo. Niti ne problematiziramo. A so za otroke in za celotne zahodne družbe v resnici usodne.

Tepejo starše

Tako recimo sploh ne opazimo, da smo na Zahodu že pred desetletji vpeljali otrokocentrične družbe, ki v središče družinskega in tudi družbenega življenja postavljajo stvari, kakršne so sreča otrok, njihove avtonomne potrebe, njihov celoviti razvoj, otroku prijazna ali celo sočutna vzgoja itd.
S tem smo ustvarili družbeno okolje, ki nad otroki izvaja strukturno nasilje na načine in s sredstvi, ki jih človeštvo prej ni poznalo. Narcistična socializacija na stotisoče otrok spreminja v odvisnike takšnega in drugačnega tipa. Ker so nekatere od teh odvisnosti tržno vsiljeni družbeni standardi ali celo ideali — odrasla ženska telesa na meji shiranosti, uspeh za vsako ceno, vertikalna socialna mobilnost, virtuoznost v uporabi tehnologij itd. —, jih praviloma sploh ne dojemamo kot odvisnosti. Ampak kot uspeh. 
Toda za videzom tega domnevnega uspeha se skriva srhljiva realnost. Realnost usihanja intelektualnih zmogljivosti. Abstraktnega mišljenja, te najbolj značilne človeške dimenzije in značilnosti. Nezmožnost prenašanja nelagodja. In razreševanja neosrečujočih situacij. Za kaj takega današnji otroci niso vzgajani. Pa naraščanje agresivnosti. Do sebe. In do drugih. Itd.
Miha Kramli je v oddaji prejšnji teden na Štajerskem valu poročal, da kar 37% odvisnikov, ki jih zdravi, tepe svoje starše. 
Super, a ne?

NAROČI SE
#otroci #kapitalizem #dobrodelnost
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke