Rubrike
#branje #nove knjige #odlomek
Dino Pešut: Slab sin slabega očeta [odlomek iz romana]
Logo 20.03.2022 / 06.05

“Moral bi spet pisat. Potem lahko magari pucaš ulice, ker maš neki svojga. Treba je met neki svojga, ker gre vse v kurac.”

Nosilni lik Očetovega sinka je mlad intelektualec, izgubljen kot obljubljena prihodnost.
Nosilni lik
Očetovega sinka
drugega romana
Dina Pešuta
, avtorja najmlajše hrvaške literarne generacije, je mlad intelektualec in prebijajoči se pesnik, izgubljen kot obljubljena prihodnost. Po neuspešnem iskanju priložnosti na Zahodu se vrne v Zagreb. Tako ali tako je vseeno, kje je reven in nesrečen. Dneve preživlja kot hotelski receptor in se iznajdljivo kosa z življenjskimi tegobami milenijca.

Avtor, ki na Hrvaškem velja za najmočnejši glas svoje generacije, razume izzive sodobnega časa in zapletenost odnosov in obvlada pripovedne tehnike, s katerimi se loteva težkih vprašanj z navidezno lahkotnostjo in šarmom.

Dino Pešut (1990) je dramaturg, pisatelj in pesnik. Kot dramaturg sodeluje z različnimi gledališči doma in na tujem. Nekaj let je živel v Berlinu in leta 2018 prejel prestižno gledališko nagrado Deutscher Jugendtheaterpreis. Za svoja dramska dela je prejel že tudi več hrvaških nagrad. Iz gledališča je vstopil v literaturo s proznim prvencem Odrgnjena kolena, s katerim je navdušil literarno kritiko in bralstvo. Podobnega odziva je deležen tudi Očetov sinko.

Dino Pešut: Očkov sinko | 1.

Novico, da je moj oče hudo bolan, sprejmem skoraj ravnodušno. Rahlo me iritira, kot delo na cesti, novica o starem sosedu, ki je končno umrl, ali govorica o disfunkcionalnem prijateljskem paru, ki vendarle pričakuje otroka. Opažam vse večji razkorak, razdor med tistim, kar bi moral čutiti, in tistim, kar čutim. Ali natančneje, ne čutim. Poklical me je zgolj na kratko, ne bo me preveč motil. — V službi sem, prekinem zvezo. Pred mano je ravnodušno preddverje hotela. Prijetno je klimatizirano. Neki zelo beli nogi se prekrižata. Zamižim. Vdahnem mešanico vonja po dezinfekcijskem sredstvu in pečenem mesu. Novica, da je moj oče hudo bolan, se me dotakne iz napačnih razlogov. Začutim nejevoljo, na meji pubertete, kot bi imel uničene načrte za konec tedna. Z nejevoljo pride tudi nelagodje. Kujam se zaradi očetove potencialno terminalne bolezni. Življenje sem si uredil nenavadno preprosto, ker je bilo nekoč zaradi potreb in problemov ljudi v mojem krogu zelo zapleteno in kaotično. Vse sem naredil, da mi ne bi bilo treba delati tistega, česar nočem – razen svoje službe. Ne sijem v potencialu, ne vibriram v pozitivni energiji in pridržujem si pravico, da me služba, ki jo opravljam, ne izpolnjuje. Ne maram si lagati. 

Očetova bolezen mi povzroča nelagodje, ker se bom moral z njim pogovarjati, tega pa nočem. Nekajkrat sva poskušala, se poskušala družiti in se malo bolje spoznati, a nama ni uspelo. Kot bi se odločila, da je bolje enkrat na mesec govoriti o vremenu in o tem, kako je država v kurcu. Včasih sem mu dopustil sklep, da je moja zaposlitev, kljub mojim diplomam, jasen znak, da na Hrvaškem za mlade ljudi ni upanja. Delam na recepciji nekega okej hotela, ker sem doštudiral primerjalno književnost in angleščino. To sem študiral, ker kot mali pretenciozni gejevski fantič nisem imel drugih talentov in zanimanj. Sčasoma sem ugotovil, da nikoli ne bom dobil službe v kulturnem sektorju, saj je to edini prostor, kjer je nepotizem še za levico blagodejen in nujen. Primanjkljaj privilegijev je treba nadoknaditi z neverjetnim talentom, ki ga jaz nimam. Konec koncev, ljudi imam raje od konceptov. Delo ni zahtevno, pogosto je nadležno, mojo radovednost pa vendarle ohranja pri življenju. Posebej rad delam zvečer in parčkam, kdo se s kom poriva. Ponoči mi uspe veliko brati. Skrivoma pišem poezijo. Moj drobni opus je skrit v črni mapi, na kateri piše Hotel Zbogom. Nad svojo službo se ne pritožujem. Tudi nad svojim življenjem se zelo redko pritožujem. Vendarle, ob novici, da je moj oče hudo bolan, začutim potrebo po smiljenju samemu sebi.

### 2.

> To bomo zdaj razfukal, naj gre vse v kurac. Veš, v življenju je treba uživat. Treba je bit srečen. Vse drugo naj gre v kurac, razumeš? To je moj nauk. Treba se je zajebavat, vse je treba poslat v kurac. Jaz sem vse skup poslal v kurac. Ne bom menda zdaj jokal in razmišljal, kaj bi lahko naredil pa česa nisem pa kaj je blo in vse to sranje. Me razumeš? Ne morem jaz tako. Poslal sem to v kurac, in kaj? Kaj zdaj? Pa tud če umrem, v kurac. Nisem imel tako slabga življenja. Tebe mam. In ko vidim tebe, vem, da v življenju nisem zafukal kompletno vsega. To vem. Vidim, da si zrasel v fajn osebo, priden si. Jebiga, država je, kakršna je, in maš službo, ki jo maš, čeprav, kurac, nobena služba ni idealna. Služba je zmeri kurac. Ampak lepo zaslužiš, kurac, pa si ustvariš eno dobro, lepo življenje. Ni treba, da maš velik pa kaj jaz vem koga kurca palca. Dost je, da maš svoje stanovanje. Dans mi je še pa še žal, da nama ni zneslo kupit stanovanja zate. Zdaj je šlo po vodi. Ampak jebiga, v življenju se ti reči nekako tko postavijo, da pol ne gre, kurac. To je bila najina prioriteta. Tebe spravit pod streho. Da veva, da maš zmeraj kam it. Ampak dobro, kurc, ko umrem, bo vse to moje itak tvoje. Al pa prodaj, če umrem, pa si nekaj kup. Vzemi kredit, razumeš? Me poslušaš? Si v redu? Meni je najbolj važno, da si ti v redu. To mi je najbolj važno. Ko slišim, da si srečen in da ti gre vse po planu. Žal mi je, ker ne pišeš. Lepo si pisal. Jaz se na ta jajca ne spoznam, ampak to je bilo lepo. Mislim, da bi moral spet pisat. Potem lahko magari pucaš ulice, ker maš neki svojga. Treba je met nekaj svojga, ker gre vse v kurac. Vse. Prijatelji grejo v kurac, države, politiki, šole … Vse gre v kurac. Razen tistega, kar je tvoje. Mislim, zakoni grejo isto v kurac, in otroci morajo enkrat stran. Vidiš, ti si šel. Važno je met neki, kar je samo tvoje in te bo rešilo, ko bo sranje. Jaz ne vem, kaj je samo moje. Ne vem. Ti nisi več moj. Odrasel človek si, pizda. Pameten si, končal si un tvoj faks, magistriral. Jaz se nisem učil. Ni se mi dalo. Ampak sem imel neko v redu življenje, lepo življenje. Res sem. Glej, ne bom te več gnjavil. Ti maš svoje delo. Ampak jebenti boga, daj kdaj poklič. Ne bom te gnjavil. Res ni razloga, da jaz kličem tebe in sprašujem, če si jedel, če si sral, če si fukal. To mene ne briga. Saj si odrasel, ampak daj, poklič. Ali pa pridi, se bova zajebavala. Lahko tud kam greva. Ne vem. Boš videl, kako boš z delom. Jaz bom zdaj doma. In se lahko midva zajebavava. Grem zdaj. Pa, hočem reč, javi se. To mislim. Tu pa tam. Evo, ti pošiljam lupčke. Velik lupčkov.

In prekine. Logoreja se je pojavila nedavno, po letih tišine. Ta slap besed, strah, da bo slišal mojo ravnodušnost. In spoznanje, da molčim kot on. Zdaj poplava besed naplavlja klic vse do prekinitve. Niti vdihniti več ne utegne. Odgovarja na lastna vprašanja, kot bi se bal, da bom, če se za hip ustavi, vprašal: Kdo je to? Čutim njegov strah. 

Moje oče ne pozna nikogar, kot sem jaz. Prepričan sem, da sem edini homoseksualec, ki ga je spoznal. Gotovo edini, ki živi avtirano. Nikogar ne pozna, ki piše ali je pisal. Pozna nekaj profesoric angleškega jezika, ker je hodil na brezplačne tečaje. Govori tri tuje jezike. Šepavo, a samozavestno. Počasi, a precizno. Moj oče pred mano ni poznal ljudi, ki gledajo predolge filme in hodijo na otvoritve razstav. Nikoli se ni družil z moškim, ki se je razglasil za feminista. Ni vedel, da obstajajo fantje, ki nočejo voziti avta. Moj oče nima prijateljev, ki so cinični, ki zavijajo z očmi in cvilijo, kot sem to med puberteto počel jaz. Moj oče ni poznal ljudi, ki se pred svetom branijo z branjem. In ni vedel, da se lahko fantje tako zlahka zbližajo s puncami. Zaradi teh reči me ni nikoli obsodil. To sem moral, kot vse drugo v najinem odnosu, domnevati. Mojemu očetu je vedno zmanjkovalo besed. Moja starša sta se redko pogovarjala. Mama se je z njim navadno pogovarjala preko mene. Povej mu, da sva kot tujca v isti hiši, je govorila kot v kaki telenoveli. Potem je jokala. Šele kasneje sem izvedel, da naj solze ne bi imele vonja po vodki.

### 3.

Kavo pijem v predragem lokalu v mestnem središču. Kava je kisla, majhna in vedno napačne temperature. Kava je fair trade, čeprav se pogosto vprašam, če ta pojem zares razumem. Dražjo kavo sem začel piti, ko sem pred skoraj dvema letoma nehal kaditi. Pa zato, ker mi je natakar luštkan. Odrekel sem se svoji zadnji šibkosti, užitku, da lahko za tri kune preveč gledam nekega zelo verjetno straight natakarja. Vedno pobegnem, preden pride do priložnosti za pogovor. Zdaj pijem kavo in premišljujem o očetovi bolezni. Moral bi ga poklicati in reči, da bo vse okej. Samo to. S to povsem majhno lažjo, uteho, še malo odlašam. Med nama z očetom je vedno stala mama, njena žalost in njena samota. To sem dognal na psihoterapiji, kolikor sem tja sploh hodil. In četudi sem se uspel od nje ločiti, je oče vedno ostal nekaj korakov predaleč, vedno kot iz sladkorja, občutljiv, zaprt, vedno na robu solz, iz stekla in ledu. Z očetom se nisva nikoli skregala. Ni me naučil, kako po uriniranju otresti kurac. Ne vem, kakšen je bil dekliški priimek njegove matere. Ne vem, kakšna sta bila njegova dedek in babica. Nikoli nisem spoznal njegovega očeta. Ne vem, s koliko ženskami je spal. Ne vem, če je imel sploh katero od njih rad. Ali pa je imel vendarle rad mojo mater, svojo ženo. Bolje poznam zakon svojih staršev kot svojega očeta. 

Starševsko delo je delegiral mami, ona pa meni. Sva dva odrasla moška, ki si delita dobršen del DNK, ki se nista imela nikoli priložnosti spoznati in ki sta drug drugega strašila. Očetove telefonske številke ne vem na pamet. Spomini nanj delujejo oddaljeno, razmetano. Obupano brskam po njih, da bi umetno izzval občutek pogrešanja, čustvo, s katerim bi ga lahko poklical. Skoraj nikoli ga ni bilo. Če pa je že bil z nama, je ostal točno toliko časa, da je zadovoljil minimum, trajanje enega kosila ali dela serije pred spanjem. Bil je tu za ustvarjanje nelagodne tišine po vprašanju Kaj res nimaš kej povedat? Ko sem bil manjši, sem mislil, da se je moj oče skril v bel stacionarni telefon, skozi katerega me je opozarjal, da je mama občutljiva in naj bom do nje dober. Tega nisem mogel razumeti, ker mi je govorila, da jo samo jaz razumem in da je živa samo zaradi moje ljubezni. Ves čas je ponavljala, da je zaradi njega nesrečna. Takrat nisem mogel vedeti, da so lahko ljudje nesrečni brez razloga. To bom izvedel desetletja kasneje. Vzgojila sta me dva prestrašena otroka. Moj oče se je pričel zadnjih nekaj let javljati bolj redno. Na mojem telefonu se je vse pogosteje odtisnil sramežljiv zgrešen klic. Sprva sem se pretvarjal, da tega ne opažam, potem pa to upravičil z njegovim staranjem. Vsak tak klic je povzročil majhen občutek slabe vesti. Ista slaba vest, kot jo čutim sedaj, ker ga ne morem poklicati in vprašati, kako je. Sem slab sin slabega očeta. Tanka roka z izoblikovanim bicepsom prekine moj tok misli in z mize vzame skodelico. Preplavi me občutje osamljenosti. Tole jaz častim. Kaj si se tu zàpru ku Ikein katalog, rečeš.
​{opomba}195537{/opomba}

NAROČI SE
#branje #nove knjige #odlomek
Berite nas že za 1,99€. Podprite Fokuspokus z dnevno, mesečno ali letno naročnino NAROČI SE
Share on
Za boljšo izkušnjo na spletni strani uporabljamo piškotke