Desničarski džihad. Psihološka državljanska vojna.

Včeraj sem na Novi24TV.si že skoraj nehal brati neko standardno desničarsko lamentacijo izpred enega tedna, ko je mojo pozornost na koncu le nekaj pritegnilo. Bila je prava in strašljiva, grozeča in grozilna vojna napoved levičarjem.
Takole je zaključil to tirado Jože Biščak pod naslovom Pes, ki laja, mora tudi gristi:

»Ne pozabimo, da je, ko se preštejemo na tem prekrasnem koščku stare celine, še vedno več nas, dobrih, kot pa njih, slabih ljudi. Le zbuditi se je treba in levico, ki uničuje vse, kar nam je bilo sveto in zaradi česar smo kot narod preživeli, potisniti nazaj. Pokažimo enkrat, za božjo voljo, da ne znamo samo stiskati repa med noge in cviliti, ampak tudi glasno lajati in še huje gristi.«

Uf-uf. Najebali smo.

Zgled in dramilo

Kdorkoli vsaj kolikor-toliko spremlja ta pompozni, agresivni, patetični, subinteligentni, žaljivi, podcenjujoči, umazani, moronični in hiperbolični, če že slučajno tudi ne direktno v ksiht zlagani in lažnivi trash, ki ga ti mediji objavljajo, se ob teh besedah lahko vpraša samo eno: o čem pa ta človek vendar govori? Odkod ta 1. oseba množine? Koga s tem nagovarja? Kdo stiska rep med noge in cvili?
Saj vendar ne delajo drugega, kot da glasno lajajo in grizejo!
Seveda ne gre za to. Avtor ne bodri samega sebe in svojih novinarskih kolegov na desnici. On samo daje dober zgled. Zgled drugim. Naslovniki tega desničarskega manifesta pa niso novi, potencialni bralci, gledalci, uporabniki, ki bi ali morda celo bodo šele začeli spremljati to sranje. Niti to niso razočarani, neodločeni državljani, ki še vedno oklevajo, ali naj naslednjič volijo za SDS.

Nejevoljno, toda hvaležno so sprejeli to vlogo. Renčali in bevskali so že od nekdaj — nabrž že od Slovenca in Slivnika naprej —, zdaj pa so vedno bolj popadljivi. In glej! Če jih dobronamerno ozmerjaš, da imajo rabies, se najprej strgajo s ketne od besa, potem pa začnejo celo sami zase uporabljati te lepe in zgovorne kinološke metafore.

Kinološke metafore

Ne. Gre za vojno napoved. Gre za motivacijo za desničarski džihad.
Da se desnica počasi, toda vztrajno radikalizira, pa res ni nič novega. To traja že najmanj 25 let. Verjetno od afere Depala vas. Od takrat se imajo desničarji za underdoge. No, ne da se imajo, oni so underdogi.
Nejevoljno, toda hvaležno so sprejeli to vlogo. Renčali in bevskali so že od nekdaj — nabrž že od Slovenca in Slivnika naprej —, zdaj pa so vedno bolj popadljivi. In glej! Če jih dobronamerno ozmerjaš, da imajo rabies, se najprej strgajo s ketne od besa, potem pa začnejo celo sami zase uporabljati te lepe in zgovorne kinološke metafore.
Navidez torej nič novega. Svoje je prispevalo vsesplošno družbeno nezadovoljstvo in nergaštvo. Svoje je prispevala levica, ki je v desnici prepoznala nasprotnika, ki ga lahko kadarkoli premaga, pa čeprav tudi z udarci pod pasom. Svoje so prispevala socialna omrežja in podobni trendi v zadnjih letih tudi v svetu.

Dobri in slabi

Novo je zdaj kvečjemu to, da so desničarji začeli zdaj neženirano in tako rekoč iz dneva v dan objavljati te didaskalije totalitarnosti.
Večina medijskih vsebin, ki jih objavlja desnica, nima skoraj nobene zveze več s konservativnostjo, (neo)liberalizmom, kapitalizmom in tradicionalnimi vrednotami ali kaj šele s krščanstvom — o čemer bi seveda še bilo mogoče debatirati —, ampak so čisto navadna navodila za uporabo sovraštva. To je postalo čisto in odkrito šuntanje. Mržnja za telebane.
Novo je zdaj kvečjemu to, da modeli à la Biščak govorijo o »dobrih« in »slabih« ljudeh ter ene in druge sluzasto identificirajo z desničarji oz. levičarji. Ljudje božji, ali je to mogoče, da nekdo tako neverjetno poenostavlja, posplošuje, reducira!?

Aux armes, citoyens!

Biščakov aux armes, citoyens! seveda ni dobeseden klic k orožju — kot bi ga znal hitro ekskulpirati kdo tak kot Žiga Turk —, je pa zagotovo rekrutacija in mobilizacija spečih celic družbe.
To je napoved totalne psihološke vojne. Vojne, ki jo bodo bíli in jo že bijejo tisti, ki se pretvarjajo, kot da so do leta 1991 živeli v gulagu, po osamosvojitvi pa napredovali v nekakšen DDR z razgledom na Zid. Napoved nove vojne za Slovenijo, ker da tista prva in edina ni bila nikoli res izbojevana oz. dobljena. Ker da so družbeni temelji, na katerih (naš) svet stoji, samo laž, laž, laž in še enkrat laž.
Vse je laž »levice, ki je odrekala žalujočim spomin na po vojni pobite svojce, […] okužila našo mladež, […] ki je začela sovražiti […] domovino, družino in vero, […] vsilila multikulturalizem, ki že prinaša sklonjene glave nad grobovi slovenskih mater in očetov, hčera in sinov [in ki] na široko odpira vrata ilegalnim migrantom, [ker da je] usoda naroda zapečatena, kolaps neizogiben, zmaga primitivnih hord pred našimi vrati neizbežna.«

Državljansko bedno

To se ne bo dobro končalo. Pa s tem ne mislim, da bo v Sloveniji nekega dne po zaslugi teh fanatikov izbruhnila prava državljanska vojna. Ta vojna bo samo psihološka — kar pa seveda ne pomeni, da ne bo imela posledic. Že zdaj jih ima. Pač psihološke.
Neprijetno in naporno in družbeno celo hromeče, da ne rečem državljansko bedno je živeti v državi — in to za vse, za ene in druge! —, kjer se ljudje delijo na dobre in slabe po političnem prepričanju. V državi, kjer nimamo več niti minimalnih skupnih temeljev sobivanja. V državi, kjer se imamo med seboj za idiote. V državi, kjer eni zanikajo skoraj vse, na čemer ta stoji, in ki prezirajo tiste druge, ki ne verjamejo njihovemu alarmantnemu nakladanju. V državi, kjer bi za normalno življenje morali kar naprej odpuščati ali pozabljati osebne in kolektivne žaljivke.