Videti je, da mi je (kot nekonsistentnemu levičarju) usojeno govoriti, pisati in kritično misliti tako prolevičarsko in tudi prodesničarsko. Oboji si zaslužijo spodobno kritično refleksijo. Tokrat grem v prolevičarsko smer. Pa ne zato, ker bi bil politično motiviran, pač pa zato, ker je moralno prav. Analitična logika mi v tem kontekstu veleva določene sklepe …
Nedavno mi je prišla pred oči knjiga Prevarani Sokoli. Avtorja sta moja športološka kolega Ivan Čuk (nekoč moj gimnastični soreprezentant) in Aleks Leo Vest, oba tudi profesorja na Fakulteti za šport — vendar ne zgodovinarja. Zgodovina sokolstva na Slovenskem bo torej kislo jabolko, v katerega bom danes zagrizel.
Oba avtorja na svoj način cenim. Vendar sta me s svojo knjigo Prevarani Sokoli potegnila za jezik. Knjiga me je razočarala. Bil sem celo jezen in prizadet, ker se kot bivši telovadec na Sokole, Orle in telovadne »partizane« kar dobro spoznam. Ne nazadnje sem v trboveljskem »Sokolskem domu« — torej v domu Partizan celo 20 let stanoval in soustvaril sokolsko-partizanski muzej športa.

Posvojena resnica

Avtorja seveda nista zgodovinarja, pa sta si vendarle drznila tematizirati dogodke pred 80 do 150 leti. Posvojila sta (si) »resnico« in si vzela pravico, ki si je ne jemljejo niti kompetentni (športni) zgodovinarji à la Tomaž Pavlin. Nekatere častne dogodke,  povezane s Sokoli, ki so se zgodili pred in med NOB, sta na (pro)desničarski način označila za sprevržene.
Dejstvu, da se je socialistična revolucija, ki se je po 2. svetovni vojni končala z uvedbo enopartijskega sistema, izkazala kot »nesmotrna«, na nek način celo napačna, nekako ne moremo oporekati. No, današnja (stranka) Levica bi tudi tej tezi radikalno oporekala. Socializem kot družbenoekonomski sistem se resnici na ljubo res ni izšel. Priznati moramo, da se je povsod po svetu sprevrgel v totalitarizem. V praksi se je izkazalo, da je kapitalizem — na žalost — vendarle edina doslej znana družbenoekonomska praksa, ki relativno dobro funkcionira.
Da je s kapitalizmom tako in to ureditev moška duševnost kot edino še nekako tolerira, nas je opozoril že Freud. Je pa ravno Freud svoj čas tehtno in utemeljeno pripomnil, da je boljševizem obsojen na propad — in to zaradi narave moške duševnosti. Neenakost, ki je v osnovi, torej z etičnega vidika, sicer krivično koncipirana, je vendarle vtkana v moško duševnost na tak način, da uravnilovka v praksi ne more funkcionirati.
Socializem pa ima s socialnostjo vendarle nek etični pridih, ki ga je svoj čas še kako zaznaval egalitarist in socialist Cankar, ki je simpatiziral celo z (levimi) anarhisti. Socializem kot utopistično vizijo so v času Cankarja (in tudi sokolstva) enačili z bojem za socialno pravičnost. In to je bilo — kot izpostavlja (desni) zgodovinar Igor Grdina — nekaj dobrega.

Kralj Peter

Avtorjema knjige Prevarani Sokoli je zato mogoče še kako oporekati. Čuk in Vest pravita, da so bili člani Sokola, ki so v začetku NOB tako rekoč množično prestopali k OF, prevarani. Čuk in Vest trdita, da so Sokole najbolj zavedli in s tem prevarali trije njihovi prominentni člani: Josip Rus, Zoran Polič in France Lubej. Prvi predsednik OF (oz. PIF, Protiimperialistične fronte) je bil Sokol — pravnik in sodnik — Josip Rus. Predsednikovanje je leta 1943 sicer prostovoljno odstopil Josipu Vidmarju. Čuk in Vest skratka trdita, da Rus, podpisnik pristopne izjave k OF — torej vključevanja »naprednih« slovenskih Sokolov v NOB —, ni imel nobenih (ustreznih, legitimnih) sokolskih pooblastil in da je s tem »prevaral« Sokole.
Resnici na ljubo, če bi se sklicevali na sokolske pravne akte, bi bil legitimni podpisnik njihove pristopne izjave lahko kvečjemu kralj Peter. Ravno on je bil (po statutu Jugoslovanske sokolske zveze iz leta 1929) tako imenovani »starosta«. Toda taisti kralj je podpisal pakt s Hitlerjem (ter Italijo in Japonsko). Bilo bi absurdno, če bi podpisal tudi pristopno izjavo Sokolov proti okupatorju. Sicer pa je v času podpisa listine OF/PIF kralj že tako ali tako emigriral v tujino.
Drugi eventualno legitimni podpisnik listine OF/PIF bi bil kvečjemu predsednik Odbora za sokolsko politiko (pri krovni Jugoslovanski sokolski zvezi), pa še ta bi moral na odboru (po internih pravilih) glasovati o takem pristopnem podpisu.
Rusov podpis je bil torej samo simboličen zgled Sokolom. Štejemo ga lahko za moralno in častno dejanje, kot akt (postkonvencionalne) moralne razsodnosti zrelega človeka, pravnika, sodnika, Sokola po srcu. Značilnost postkonvencionalne moralne razsodnosti je ravno v tem, da lahko v imenu dobrega in etike kršiš tudi formalna pravila, zakone, listine, uradno veljavne pravne akte, statute.

Napredni in liberalni

Za Sokole se je med obema vojnama vedelo, da so (za razliko od konservativnih, klerikalnih Orlov) napredni in liberalni. Prednjačilo je tako imenovano levo krilo Sokolov. Simpatizirali so — tako kot Cankar — z idejami enakosti, pravičnosti in pravicami delavskega razreda. Bili so spontano promarksitični, bolje rečeno prosocialistični. Mnogi dokumenti in osebne izpovedi dokazujejo, da Sokoli s takratno komunistično partijo niso imeli tako rekoč nič — razen tega, da so se idejno ujemali.
V bistvu so Sokoli in komunisti šele naknadno — v začetku leta 1941, tik pred vojno — ugotovili, da imajo sorodna stališča in politične poglede na nekatera družbenopolitična in socialna vprašanja, vključno s pogledi na krivice, ki so se dogajale obubožanemu delavskemu razredu v odnosu do vladajoče buržoazije. Bili so zelo cankarjanski. Rus, Polič in Lubej do začetka NOB — za razliko od nekaterih drugih članov levega krila — sploh niso bili člani Partije. Zaradi svojega ilegalnega političnega delovanja so bili nekateri Sokoli sodno preganjani in zaprti (recimo Milan Apih in Franjo Vrunč). Vedeti je treba, da je bila Komunistična partija pred 2. svetovno vojno z Obznano (in Zakonom o zaščiti države) prepovedana. Režim je komuniste preganjal, mnogi so bili tudi zaprti. A  kakorkoli, med slovenskimi Sokoli so bili dejansko tudi komunisti, čeprav jih ni bilo toliko kot nekomunistov in čeprav so se navduševali za socialistične, marksistične ideje — vendar povsem neodvisno od Partije. Njihova logika je bila tako konsistentna, da so jo običajni ljudje — predvsem delavci — z lahkoto ponotranjili. Navsezadnje je tako razmišljal tudi Cankar, vendar se pisca knjige tega očitno nista zavedala. Banalno rečeno: če bi Cankar živel še kakšno desetletje ali dve dlje — in če bi bil vsaj malo športno navdahnjen —, bi bil levokrilni Sokol.

Infantilni sadizem

Ker sta avtorja Prevaranih sokolov desničarsko kontaminirana in motivirana, pa to spontano sokolsko prosocialističnost označujeta kot nekaj obsojanja vrednega. Pravi zgodovinarji se v takšno past ne ujamejo. Obsojati nekaj, kar je vzklilo iz etičnega fundamenta socialistične enakosti, torej na temeljih moralnega imperativa, upreti se okupatorju in imeti pri tem socialistično, marksistično miselnost, je zgrešeno. Čuk in Vest pa sta si vzela pravico in popljuvala vse, kar je sokolstvo spontano vtkalo v svojo življenjsko miselnost. Mnogi niso bili politično aktivni. Za politiko se niso zanimali, ampak so samo telovadili, hodili na zlete, bili kulturno aktivni. Da se je marksistična miselnost spontano naseljevala med mlade Sokole tistega časa, ne more biti greh! Čuk in Vesta pa skozi celo knjigo počneta ravno to: obsojata levo krilo Sokola, da je bilo promarksistično, prosocalistično, proboljševistično, prokomunistično — kot da bi bilo to samo po sebi slabo.
Že omenjeni (priznani) zgodovinar Igor Grdina je za Cankarja rekel, da je bil zaradi svoje socialnosti tako rekoč socialističen — vendar dodaja, da na pozitiven način. Socializmov je bilo sprva več (tudi znotraj Internacionale), pri čemer izpostavlja tudi krščanske socialiste. Psevdozgodovinarja Čuk in Vest pa podoben sokolski zgodovinski kontekst označujeta kot nekaj apriorno slabega, negativnega. Namigujeta celo, da je bilo nekaj (apriorno) slabega tudi množično vključevanje Sokolov v NOB in pozneje v Partijo …
Res je, nekateri Sokoli so postali tudi VOS-ovci, morda celo likvidatorji v povojnih pobojih. Ampak kriviti za to Rusa, Lubeja, in Poliča kot »zločince« je popolnoma zgrešeno, celo neetično. Avtorja tako rekoč na vsaki strani 500 strani dolge knjige namigujeta, da je ta trojica prevarala Sokole in pomagala doseči, da je NOB postala komunistična revolucija … Le kdo pa je med NOB vedel, da idejno bolj pravični socializem kot družbenoekonomski sistem ne bo funkcioniral?! Le kdo od omenjene trojice ali v NOB vključenih Sokolov je slutil, da se bo socializem prelevil v totalitarizem?!
Socializem je hotel postati — pa čeprav tudi skozi fazo »diktature proletariata« — družbeno pravičen, kot kapitalizem nikoli ni bil in očitno tudi nikoli ne bo. Ta ideja na žalost ni uspela. Vidno ogorčena Čuk in Vest pa nebrzdano, na nek način celo infantilno sadistično, kritizirata Rusa, Poliča in Lubeja za vse napake, ki jih je v sebi nosil totalitarni socializem.