Prejšnji petek se je nek protivladni protestnik na demonstracijah na Prešernovem trgu baje s piščalko in vsiljivim ploskanjem spravil na tistega ikoničnega harmonikarja, ki v narodni noši nabira drobiž za »slovensko glasbo«, kot se sam oglašuje.
Samozvanemu komisarju za šund se je pridružil še en demonstrant. Harmonikar se je vsiljivcev branil, nazadnje pa je naredila red kar policija.
Dogodek, ki to sploh ni bil, dokler ga niso naredili za dogodek, bi seveda lahko šel mimo nas enako, kot vsak Ljubljančan hodi mimo tega baskerja čez Tromostovje, ne da bi ga sploh opazil.
Ampak to ni moglo kar tako mimo:
»Zaradi omenjenega dogodka je rumenim jopičem presedlo [boldiral jaz], zato so se odločili, da bodo [na nasilje] odgovorili kar s slovensko glasbo. Podporniki vlade [zato] pozivajo vse tiste, ki si želijo zaustaviti nasilje, da se pridružijo dogodku, kjer bo nasilje premagala glasba.«
Vampirji in vudu
Bil je tudi bombastičen naslov Napad kulture smrti na slovensko kulturo: Tako se je provokator lotil harmonikaša na Prešernovem trgu!.
Iz prvega dela naslova bi lahko sklepali, da je vojska vampirjev ali vampiristov ali pripadnikov haitijskega vudu kulta ali — še bolje! — samomorilskih mudžahedinov izvedla desant na Ljubljano in porušila NUK pa vse teatre in še kako galerijo zraven. No, potem pa le izvemo, da je šlo samo za neprijaznost do ubogega, nič krivega harmonikarja.
Kot že kar star, četudi zapoznel hipi si nisem nikoli predstavljal, da bom kdaj v življenju doživel, da bodo najbolj agresivni, samozvani stebri družbe, ki podpirajo nadstavbo desnice in kontrarevolucije, s ponaredki kontrakulturnih strategij demonstrirali v podporo in korist oblasti.
Neopazen, a nepogrešljiv
Ta harmonikar je nedvomno fenomen. Kot sem zabeležil že zadnjič, je igral harmoniko vsak dan dva meseca med karanteno, ko ni bilo okrog tako rekoč nikogar, in igral je sredi kakofoničnega političnega kaosa tisočim, ki ga niso ne videli ne slišali. On je pač tam. Vedno. Nihče se več ne spomni, od kdaj že tam igra. Neopazen, a nepogrešljiv. Narodnjak gor ali dol, on je ljubljansko urbano pohištvo. Nikomur ni napoti, nihče se obenj ne spotika.
Klen slovenski etno
Razen tistega protestnika. Verjetno je v harmonikarja projiciral domnevo — ki morda celo drži —, da je desničarjem ta glasbenik všeč, ker predstavlja pristno slovensko protiutež recimo tistim romunskim, romskim muzikantom, ki so dolgo, predolgo paradirali po ljubljanskih ulicah in tudi precej bolj naglas težili s trubami in tolkali. (Čeprav jih že pred korono ni bilo že nekaj časa videti in slišati.)
Provladni mediji so tega protestnika seveda hitro doksali in denuncirali kot umetnostnega zgodovinarja — torej kot kot nalašč intelektualca, ergo levičarja. Ki da se tipično obreguje ob klen slovenski etno, čeprav načeloma (verjetno) prisega na anacionalni, antinacionalni multi-kulti.
Kaj lepšega in milozvočnega?
Protestniki seveda nimajo stvari več pod kontrolo. Na demonstracijah se lahko zgodi karkoli, kar zna vlada s svojimi privrženci spretno izkoristiti kot obremenilno okoliščino na medijskem, ljudskem sodišču. Vsaka malenkost, celo tako nesmiselna, vendar benigna kot teženje nebogljenemu harmonikarju, v očeh desničarjev dobi neznansko težo levičarske dekadence in politične degradacije in dezavuiranja protestov.
Zato ni čudno, da so se ob tem neznatnem incidentu postavili harmonikarju v bran rumeni jopiči — in da so jih desni mediji zadovoljno izpostavili kot moralni zgled.
Z glasbo nad nasilje! Kaj bi si lahko želeli lepšega in bolj poučnega!
Star hipi
Toda če to ni čudno, še ne pomeni, da ni ironično. Kaj ironično — to je totalna pišurija. Vladi naklonjena španovija medijskih hujskačev in slabo zakamufliranih neonacistov se je odločila za ne več ne manj kot protestniško strategijo flower power pacifizma.
Protestniki nimajo stvari pod kontrolo. Na demonstracijah se lahko zgodi karkoli. Vsaka malenkost, celo tako nesmiselna, vendar benigna kot teženje nebogljenemu harmonikarju, v očeh desničarjev dobi neznansko težo levičarske dekadence in politične degradacije in dezavuiranja protestov.
Adijo, pamet!
Medtem ko bodo rumeni jopiči v petek po napovedih izvajali »rumeni monitoring« — »poskušali identificirati čim več levih ekstremistov iz vrst javnih uslužbencev, zaposlenih na RTV[,] ter v nevladnih organizacijah[,] financiranih [iz] proračuna« — bodo na njihov poziv na Prešernovem trgu igrali harmonikarji.
Me prav zanima, koliko jih bo in kako bo to izpadlo.
Ampak že sama ideja je nora. Z narodnozabavno glasbo bodo protestirali »proti nasilju«. Ker je nek zateženec odganjal nič hudega slutečega baskerja. Kot da smo sprožili pravično vojno v Vietnamu in pomagali inscenirati prepotrebni puč v Čilu. Kot da bi s petjem in cvetjem podpirali Nixona in Kissingerja. Kot da se v podporo Janši grejo nek slovenski Woodstock ali magari Rock Otočec ali Metalcamp. Na uzurpiranem ljubljanskem tlaku. Adijo, pamet!