Miro Petek piše v petkovi kolumni na Novi24TV.si: »Proti peti veji oblasti je nujen velik protest.«
Se strinjam. Jaz imam tudi vsega poln kufer in bi najraje šel na cesto demonstrirat.
Ampak kaj hudiča je »peta veja oblasti«?
Prosto po Petku je to »oblast, ki nadzira vse druge veje skupaj z mediji« in ki »legitimitete ne išče na volitvah«:

Na pokopališče? Ali je hotel s tem reči, da bi bili morali že zdavnaj pocrkati? Ali da bi jih bilo treba ubiti?

Levičarski ready-made

Če prav razumem, Petek v bistvu šunta ljudstvo k ljudski vstaji. Pa ne katerokoli ljudstvo, ampak privržence demokracije — da ne rečem volilce SDS. Ker po njegovem gre za to, da so na oblasti tisti, ki so izgubili volitve proti Janezu Janši. Tako še namreč piše:

Hmm. Če ne bo šlo z demokratičnimi sredstvi, se bo treba pač zateči k transparentom in granitnim kockam. Ali molotovkam. (Aja, ne, molotovke so levičarski ready-made.)
Organi totalitarne represije pa bodo pod krinko zaščite deep-throat države protinapadli ogorčene desničarje s pendreki in solzilcem in jih za bis prefukali še z vodnim topom.

Kompenzacija

Po svoje je Petek zabaven: po eni strani pravi, da oblast kljub porazu na volitvah ostaja na položaju — po drugi pa ne reče, da »pravi« zmagovalec kljub zmagi ni — ni — na oblasti.
Na nek način pa ima Miro Petek le prav, ko pravi, da imamo »velikanski motivacijski primanjkljaj«:

Iz te ne netočne trditve izpeljujem teorijo o današnjem slovenskem protestništvu. Tako levem kot desnem.
S Petkovo trditvijo, da državljanom primanjkuje motivacije za upor, se lahko strinjam — vendar dodajam, da morajo to v tem primeru nekako kompenzirati. Kompenzirajo pa tako, da so transparente in granitne kocke zamenjali s Facebook profili in Twitter računi in s tako imenovanim sovražnim govorom.

Naj delajo z nami, kar hočejo

Prej sem omenil vodni top. To je precej anahronistično za nevtralizacijo in pacifikacijo nezadovoljnih. Vodnega topa ne rabimo več. Saj tudi protestniki ne rabijo več granitnih kock. Transparenti so samo še za sindikaliste in stavkajoče in Janševe podpornike in molilne mlinčke pred porodnišnico.
Resno mislim! Le zakaj bi ljudje nosili glavo naprodaj na ceste in kogarkoli in karkoli že obmetavali z granitnimi kockami, če pa lahko godrnjajo po internetu?
Petek je pravilno opazil, da je leta 2012 to bilo še možno — vendar je takratne mariborske gotof-je demonstracije in poznejše ljudske vstaje zmotno (in hudobno) pripisal državljanski dvoličnosti, češ, če je na oblasti Janša, potem dajmo vse razbit, medtem ko Pahor, Bratuškova, Cerar, Šarec naj kar bojo in z nami delajo, kar hočejo.

Pogonsko gorivo civilnega upora

Pogonsko gorivo današnjega civilnega upora je paramedijsko nerganje na družbenih omrežjih. To velja seveda zlasti za desnico. V tem smislu je Petkovo šuntanje paradoksalno: nihče ni tako pobesnel in kao uporniški kot njihovi mediji in njihovi privrženi fejsbukaši in tviteraši, obenem pa ravno njih — of all people! — poziva h klasični, demonstrantski državljanski nepokorščini.
Petek očitno ne vidi, da desnica — z njim vred, seveda, če že ne na čelu — kompenzira fizične, ulične, vokalne in vandalske oblike državljanske nepokorščine s kabinetnim drkanjem za računalniki in telefoni. Slovenska desnica je politična filozofija v budoarju. Le kdo bi šel v bordel, če lahko doma na toplem gleda porniče?
Saj ne, da bi bili desničarji edini glasni demonstranti v narekovajih na družbenih omrežjih. Tudi levičarji so. Še preveč. Tudi oni imajo svoj budoar.

Salve iz zračnih pušk

In tako kot desničarji ne mahajo s transparenti in ne mečejo granitnih kock, se tudi levičarjem ni treba na njih spravljati s pendreki in vodnim topom. To bi bil disproporcionalen ukrep. Zadostuje, da na virtualizacijo političnega boja odgovarjajo s pozivanjem proti sovražnemu govoru ali celo s poskusi natikanja nagobčnikov. 
Vse skupaj je precej smešno. Kolikor poznam desnico in levico — vsaj tiste najbolj hude —, tega ne bo kmalu konec, temveč bo v doglednem času samo še eskaliralo. Naslednja državljanska vojna bo verbalna. Zdaj gledamo manevre s slepimi naboji.
Kako se bo ta vojna končala, je jasno. Dokler bo Janša živ in dokler bo obstajala SDS — in dokler bodo salve iz zračnih pušk, kot ta Petkova kolumna, njihova glavna strategija —, desnica v Sloveniji ne bo prišla na oblast za nič na svetu. In je razen njih samih tudi ne bo nihče pogrešal.