Pahorju in Svetini je Whatmough namreč napisal javno pismo, v katerem se je pritožil, da je kolumnist Dnevnika Magdalenc napisal, da bi bilo treba RTV "deratizirati" — kar je etimološko gledano zelo grdo —, urednik Mladine Repovž pa, da je to, kar da se tam dogaja, "kriminal".

Moralne avtorske pravice

Tožibaba se je poslužila preverjenega trika: če ti kdo kaj hoče, prikaži svoj položaj kot nekaj usodnega in dramatičnega in apeliraj na "najvišje moralne instance", da naredijo red. Vsaj simbolično. Ker predsednik in varuh seveda nista tu zato, da bi branila javne ustanove pred posamezniki, temveč zato, da branita posameznike pred javnimi ustanovami. Whatmough si je obetal, da bi njuno mnenje pomagalo, ker bi morda koga prepričalo.

Etimološko

Če zdaj gledam nazaj, sem imel prav, ko sem napisal, da je uresničitev te desničarske platforme samo vprašanje časa. Sem pa tudi naivno domneval (ali vsaj upal), da deratizacija morda ne bo realizirana, ker bo tedanji vladi pač zmanjkalo časa.

Whatmough se skratka pritožuje na tramvajkomando zato, ker se zdaj čuti ogroženega. Takratni deratizatorji — z njim vred kot enim izmed njih — so postali deratiziranci.
No, ne še. Ker natančneje: pritožuje se zato, ker takratni deratiziranci govorijo o tem, da bi bilo treba vsaj na Kolodvorski, če že ne tudi na Tavčarjevi po vseh studijskih in pisarniških kotih in kleteh nasuti dovolj strupa za podgane. (Ker za to gre, etimološko.)

Stekli psi desnice

Lastim pa si tudi moralne avtorske pravice za izraz "stekli psi desnice", ki sem ga lansiral pred štirimi leti in pol (17./18. februarja 2018). S tem seveda nisem prispeval k umiritvi razmer — prej nasprotno —, pa saj to tudi ni bil moj namen. Imel pa sem prav. Danes to drži še bolj kot takrat. To je najbrž jasno celo desničarjem samim: takrat so bili samo užaljeni, danes pa že kar hočejo biti stekli psi. Danes to oznako nosijo kot odlikovanje. (V duhu priporočila Steva Bannona na zletu francoske Nacionalne fronte.)

Res pa je, da je danes še več obojestranskega in vsesplošnega lajanja in grizenja in da še vedno ne vemo, kako s tem prenehati. Z ustanovitvijo konjederskih odredov najbrž ne. S pomočjo predsednika in varuha še manj. Ampak še najmanj tako, da se pretvarjamo — in razglašamo —, da steklih psov sploh ni.

PR piruete

Javno pismo generalnega direktorja RTV predsedniku in varuhu ima dodano vrednost ironije. Naslovnika sta namreč znana po tem, da take klice na pomoč pogosto preslišita, ker niso v opisu njunega dela in dolžnosti. Zakaj je torej Whatmough pisal njima in ne recimo predsedniku vlade?

Čeprav bi ga verjetno preslišal tudi Golob, bi bila to za Whatmougha še veliko boljša PR pirueta. Ker saj za to gre.

PR piruete pa izvajajo tudi domnevni deratizatorji. Njihovo edino orožje je javno mnenje, ki pa je v dani situaciji samo placebo. Dejstvo je namreč, da je sedanja opozicija pred RTV parkirala tanke — in da teh tankov še tako ogorčeno javno mnenje ne bo odpajkalo.

Zadeva je urgentna

RTV-jevci in njihovi podporniki — škripaje z zobmi se mednje štejem tudi sam — se sicer ne zanašajo na "najvišje moralne instance". Zanašajo se na aktualno vlado, da bo prej ali slej naredila red. To se bo morda zgodilo, če bo bog dal. Če referendum SDS ne bo izglasovan in če ne bo prepozno.

RTV-jevci si lahko pomagajo samo sami. Kaj je zdaj s to njihovo stavko? Zakaj ne stavkajo? Mislim, resno stavkajo? Zakaj ne zatemnijo ekranov? Zakaj vsega ne izklopijo? Ne samo informativnega programa. Naj izklopijo tudi risanke, dokumentarce, tekme, filme, nadaljevanke itd. Dobro jutro, Obzorja duha, Mostove/Hidak. Ne samo Dnevnika in Odmevov. Vse. Ne samo Intervjuja ter Pričevalcev in Spominov. Ker samo tako bo po mojem kdo slišal njihov klic na pomoč. Da bo vlada dojela, da je zadeva res urgentna.

Predsednik, varuh in drugi mediji — z Repovžem, Magdalencem in mano vred — s tem nimajo, nimamo nič. Lahko jim samo pomagamo pri PR piruetah, kaj več pa v zvezi s tistimi tanki pred glavnim štabom ne moremo narediti. Za konkretno pomoč je tu vlada. Ki pa se trenutno dela, kot da ji opozicija samo malo nagaja.