Nemški delodajalci in sindikati redko govorijo isti jezik. Tokrat pa so ga. Združili so moči in financirali študijo Nemškega gospodarskega inštituta (IW) in Inštituta za makroekonomijo in konjunkturne raziskave (IMK).
Študija je pokazala, da je Nemčija v zadnjem desetletju povsem zanemarila investicije v javno infrastrukturo — ceste, železnice, telekomunikacije, stanovanja, vrtce, šole, zdravstvene ustanove.
Investicijska podhranjenost infrastrukture je šla tako daleč, da je televizija, ki je prenašala obisk nemške kanclerke na posvetu o problematiki izpadov telekomunikacijskih omrežij, morala prekiniti prenos — ker je pač prišlo do izpada telekomunikacijskega omrežja.
Investicijska podhranjenost infrastrukture
Oba inštituta sta izračunala, da investicijska podhranjenost infrastrukture znaša skoraj 500 (457) milijard evrov. To naj bi nova nemška vlada nadomestila z desetletnim investicijskim ciklusom.
V zadnjih 20 letih so bile nemške javne neto investicije blizu 0 (nič) in v dveh obdobjih celo negativne.
Razlogi za ta izpad javnih investicij so vsaj trije.
Prvi razlog je bila recesija v obdobju 2001–04, ko je nemška vlada drastično porezala javne investicije.
Drugi razlog je politika varčevanja (po letu 2011) po krizi leta 2008, ko je ekonomska politika kljub solidni gospodarski rasti in izjemno nizkim obrestnim meram na javni dolg fetišizirala »črno ničlo« in »zadolževalno zavoro«, zapisano v ustavo.
In tretjič, krivo je bilo tudi prepričanje, da javne investicije niso potrebne, ker bo že zasebni sektor investiral.
Vendar ni. V obdobju po letu 2011 so vsi trije sektorji — gospodinjstva, podjetja in država — neto varčevali. To se je navzven kazalo kot stalen in zelo velik zunanjetrgovinski presežek (6%–8% BDP). Po plačilnobilančni definiciji ta namreč pomeni presežek varčevanja nad investicijami.
Skoraj pol bilijona
No, zdaj se zdi, da imajo tako predstavniki zaposlenih kot delodajalcev tega varčevanja dovolj, zato predlagajo javno financiranje desetletnega investicijskega ciklusa. Struktura tega ciklusa bi naj bila naslednja:
- 75 milijard evrov za zmanjšanje ogljikovega odtisa
- 20 milijard evrov za omrežje 5G
- 60 milijard evrov za železnice
- 20 milijard evrov za avtoceste
- 15 milijard evrov za stanovanja
- 59 milijard evrov za šolstvo in univerze
- 50 milijard evrov za predšolske otroke
- 158 milijard evrov za lokalno upravo
Najprej pa bi bilo seveda spremeniti nemško fiskalno pravilo oz. »zadolževalno zavoro«. Wolfgang Munchau je to pogruntavščino pred časom označil kot »najslabšo odločitev, kar jih je katerakoli država G7 sprejela v zgodovini, ki jo pomnimo«.
S tega stališča je ta koalicija med delodajalci in sindikati po svoje zabavna — predvsem pa ta miselni preobrat delodajalcev za 180 stopinj. Ideja kaže, da Nemčija izgublja zalet in da je »let debelih krav« konec. Nemčija počasi spet postaja »največji evropski bolnik«, kot so jo označevali v obdobju 2001–04.
Po svoje je zanimivo videti, da se nekdo v svoji ideološki zadrtosti in neumnosti izvarčuje do smrti in tako rekoč prostovoljno sestrada.