Francoska fraza »delati se Angleža« — v slovenščini »delati se Francoza«, češ, delati se neumnega, da ne razumeš — še nikoli ni bila tako aktualna. No, aktualna je že vsaj od 23. junija 2016, ko je bil brexit izglasovan na referendumu, še bolj pa te dni, ko je britanski premier Boris Johnson predlagal — in s kraljičinim kolaborantskim privoljenjem tudi dosegel — začasen, a dovolj dolg suspenz spodnjega doma parlamenta, da bi lažje spravil Veliko Britanijo iz Evropske unije do zastavljenega roka 31. oktobra. Tudi brez dogovora, če ne bo šlo drugače. In da bi se pri tem po možnosti še obdržal na oblasti.
Britanski izstop oz. izstopanje iz EU je posledica istega populističnega političnega trenda, kakršen se kaže še marsikje po svetu — tako v Evropi kot v Ameriki in sporadično tudi drugod. Pri tem populizmu ne gre nujno za desničarstvo in odsotnost demokracije — ali vsaj nezaupanje v parlamentarno in posredniško demokracijo kot domnevno najboljšo obliko političnega vladanja.

Populizem kot obubožani plebs

In čeprav se zdi brexit in še posebej uresničevanje za las večinske odločitve volilcev, sprejete na referendumu, z britansko politično in demokratično posebnostjo, nekaj unikatnega, je vendarle ilustrativen.
Ideja o britanskem izstopu se je sicer porodila iz podobne demagogerije kot večina problemov, s katerimi se svet dandanes sooča. Pri tem sicer ne gre za nerešljive probleme, kaj šele za probleme, pred katerimi bi si kdorkoli zatiskal oči. Toda metoda populizma je drugačna. Populizem zahteva hitre in radikalne rešitve in pri tem računa na podporo emocionalno stimuliranega, beri: razočaranega, jeznega, deziluzioniranega, vsaj idejno, če že ne tudi ekonomsko obubožanega plebsa.
Populizem je kvečjemu dober za detektiranje problemov, ne pa tudi za reševanje. Velika Britanija tu ni izjema. Države članice EU imajo podobne probleme, toda vsaka od njih vidi krivce zanje drugje.

Velika in nepodložniška Britanija

Slovenski populisti jih vidijo v nerazčiščeni preteklosti in kontinuiteti s prejšnjo oblastjo — ali za dobro vago še v migracijah kot simbolu Unterganga Abendlanda —, britanski populisti pa predvsem v bruseljski birokraciji. Razlika pa je seveda v tem, da je Velika Britanija politično, ekonomsko in kulturno dovolj velika — in predvsem dovolj nepodložniška —, da si je drznila to tvegati.
Brexit je bil šok, ni pa bil presenetljiv. Zgodilo se je nekaj, za kar nismo hoteli verjeti, da je možno. Najglasnejši brexiterji à la Boris Johnson, Michael Gove in Nigel Farage so z dobro targetiranim napihovanjem problemov in manipulacijo podatkov referendum spravili skozi.
Toda zakaj je David Cameron sploh razpisal referendum? Ker je bil demokrat? Ker je bil kot zmerno konservativni remainer optimist? Ker je imel poln kufer evroskepticizma, ki sta ga njegova predhodnika iz iste stranke Margaret Thatcher in John Major še nekako krotila, obenem pa za boljši vtis o posebnosti britanskega statusa znotraj EU potihem tudi spodbujala?

Aporije demokracije

Te dni se ves svet sprašuje, kako je mogoče, da v zibelki parlamentarne demokracije za določen čas suspendirajo demokratično odločanje v parlamentu. Johnsonova predrzna poteza je v tem smislu zgovorno znamenje krize takšne demokracije, zahodnjaške demokracije. Populizem je prišel tako daleč, da demokracijo uveljavlja z odsotnostjo demokracije, z njenim lastnim nasprotjem, z njeno paradoksalno aporijo. Britanci so sprejeli domnevno demokratično odločitev — domnevno zato, ker večinsko mnenje ni temeljilo na popoloma racionalnih in resničnih dejstvih ali kaj šele utemeljenih mnenjih — in nenazadnje, ker je že Johnsonov predpredpredpredpredpredpredpredpredpredpredpredpredpredpredhodnik Clement Attlee leta 1945 rekel, da so referendumi »pripomoček diktatorjev in demagogov«) —, zdaj pa se morajo tega držati tako, da »prorogirajo« taisto demokracijo kot v posmeh volilcem. Vsaj tistim, seveda, ki so glasovali za »remain«.
Če bo Borisu uspelo, bo to majhen korak zanj, toda velik skok za populizem — in še večji za prihodnost britanske monarhije.