Ena bolj pametnih stvari, k sem se jih zadnje čase odločila naredit, je to, da sem začela pisat za Kralje ulice. Ti psihiči majo kr 20.000 izvodov na mesec in kok je pol to novih bralcev zame!
Seveda se najde tud kakšen pametnjakovič, k mora vse skritizirat: »A za Kralje pišeš? Hehe, sam za klošarje lahk pišeš.« Prepričevanje, da pišem tud za Crnkoviča pa unga pa tretjega, ne pomaga. Ker al ne pozna imen al se je pa že odločil v svoji glupi buči, da je vse skup en klošeraj.
Ne bi glih rekla. Mesec nazaj je urednik Kraljev — moj zelo dobr frend drugač, ampak pišem za njih, ker znam, ne zato, ker se poznava — zmagal na nekem svetovnem tekmovanju v naslovnicah časopisov s ceste. In pol je bil na Valu 202 predlagan za ime tedna, skupaj z Dončičem. Sem se mu tok smejala v glavo: »Haha, pa glih Dončiča so ti dal zraven.« Itak nista mela kej praskat, ne on ne Dončič, ker je oba pojedla Bronja Žakelj.

Akviziterji

Dejmo enkrat neki razčistit. Prodajalci Kraljev ne fehtajo. A mogoče akviziterji, k ponujajo okol une bedne sesalnike po stanovanjih, tud fehtarijo? Verjetno še velik bolj od unih s Kralji, če že kdo fehtari. Kralji morjo časopise najprej kupit. In če kupijo sami in prodajajo naprej, a pol fehtajo? Se vsaj neki trudijo. Pišejo, ustvarjajo, prodajajo. A vi sploh veste, kok je takih, k ceste niso videli niti od daleč, kamoli alkohol in podobno, pa jih je življenje prisililo, da v dežju, snegu, vročini visijo pred raznimi Hoferji in jebejo ježa s prodajanjem časopisa?
Seveda se najdejo tud posebni biseri, kot povsod, ampak ta glavni vedno opozarjajo, da morjo met številko napisano na znački in da je ista številka tud na časopisu. In če kdo serje, se jim pove. Da se take v kali zatre pa fukne ven.

Potraga za Kralji

Zadnjič mi urednik ni mogel dostavit ta novga izvoda in sem šla sama v potrago, kje se ga dobi v našem okolišu. Vsi so mi rekli, da je pred Hoferjem ena ful prijazna punca. Uletim v ta največjem dežju, pa se že od daleč derem: »A maš Kralje?« Me gleda veselo in ko ji dajem keš, vprašam, a sploh kdaj prebere revijo. Ja, itak.
»No, jaz tud, pa pišem tud. Ta pa ta sem.«
Jo je kr dvignilo z une kištice, na keri je sedela, pa začne: »Ej, ti si top! Sam uno Bog iz mašine, tist mi pa neki ni blo všeč.«
Mislim, ženska je govorila za ene 4 cifre nazaj, kako kurac nej jaz vem, kaj je blo v uni mašini. In kako ona to ve kr tkole iz glave?
»In kaj je blo narobe?«
»Mah, tist o vojni. Veš, na Kraljih so ranjeni ljudje.«
»Sej vem. Sej sem jaz tud.«
Me je tko milo pogledala, pa rekla: »A te lahk objamem?«
In sva se tam pred enim kurčevim Hoferjem objele. Mi pove ime, ji rečem, naj ostane taka srčna še naprej, ona men nazaj, da nej sam tko dalje pišem, in sva si v tistem dežju sam še pomahali in šli vsaka svojo pot.

Pametovanje na rehabu

Kralje ulice res bere ful velik ljudi. Vidim po sporočilih, kok jih dobivam, ker so šele tam slišali zame. Tok velik ljudi, da je en v eni komuni naletel na en izvod, šel prebrat, si zrihtal iz knjižnice knjige in dal še ostalim somučenikom za prebrat. In mi je že pisal nekdo iz te literarne scene, da majo neke fore kot literarne delavnice al neki, en projekt (tko so tud Feliksa Plohla ven natuhali) in da uni, k se zdravijo, hočjo, da sem jaz gost. Da se mene ne da spravit nikamor, vemo vsi, ampak se me da tud dobit.
Ker pizda! Prideš nekam, da govoriš sam o seb, kar najrajš delam (in pišem) — in pol ti še keširajo za to.
Ampak sej to ni tok fora. Jaz ta folk štekam, terapevti jih ne. Sam ta največji catch je drugje. Povem to tipu, pa mi prva stvar prijavi: »Ja, sam a veš da ne bo piva pa ganje?«
Uf, sej res. Omenim še fotru, pa spet jovo an novo: »Sam ne ga srat. Brez piva.«
Sem že čist pozabla, kakšne so vedno moje zahteve, če se odločim kam pridet. Pa kje so mene najdli, bog jih nima rad, za pametovanje na rehabu? Pa sploh ne o rehabu, pravzaprav, ampak o literaturi. Džizs! Mal je manjkalo, da nisem vprašala, a lahk s kamerami pridemo, da nadaljujemo dokumentarc.

»Pišem pa še hujš!« 

Ja, nč, pejmo pa še mal na rehab, upam sam, da me tam ne zadržijo. Ker me že dolg spet trga neka manija. To pomeni bit povsod, pa skoz koma. Še v naši kafani ne dobim več alkohola. In morm zdej raziskat vse druge po celem okolišu. In ker sem gobec, mam jaz ta folk takoj na broju. Sem zadnjič z enim sedela v enem lokalu. Ta model zraven mene je prebral dve knjigi v življenju. Who knows koga pa mene. In da sem mu odprla oči in je čist not padel. In jaz, gobec, k ne zna potih govort, razlagam in razlagam neki. Pa se izza ene mize en starejši čiča vžge: »Pa kako lahko ženska tko grdo govori?«
Sem ga sam s ta belim pogledala: »Pišem še hujš!«
»Ja, mi moški lahko, ve ženske pa ne.«
Kr mizo bi mu v glavo fuknila. In pol sem seveda spet jaz jebena stranka, tko da zdej ne grem več tja, niti ta moj bralec, k je dve knjigi v življenju prebral, ker da ne jebe, pa je hodil tja 20 let. Da se z njegovo kolegico ne bo noben tko pogovarjal. In pol ga tkole haram naokol in same komedije povsod.

Iz Venezuele na Dob

Moj založnik, k ma bipolarno motnjo, mi vsakič sam reče: »Jao, Vuk, ne hodi manična po sumljivih lokalih.« Pa sej se hočem sam družit. Ampak kaj, k te noben ne razume in si za vse sam čudak. »Ma, to je tam ena pisateljica zblojena.« In pol me gledajo še bolj čudno. Al zato, ker je pisanje krneki, al pa smo očitno res vsi mal odbiti.
In srečam v enmu od teh lokalov enga iz otroštva: »Joj, če bi jaz pisal knjige.«
»Ja, sam treba narest stvari berljive.«
»Ja, sej vem. Že sam to, kako sem bil 27 mesecev zaprt v Venezueli.« Sem takoj našpičla ušesa in ga začela zasliševat. To, uno, tretje, gor pa dol. Napišem v eni kolumni en dan, ker dejmo rečt, da mi rata narest zadeve berljive.
»Joj, ko sem zagledal Dob, sem se sam smejal.«
Valda, otroški vrtec napram kakšni Južni Ameriki al pa Rusiji. Vam vse opišem naslednjič.
Mene je zanimalo najprej to: »Pa si kej po pički dobival?«
»Niti ne.«
Hja.