Nekoč je bilo vreme točno kot ura. S 1. septembrom je prišla prva megla. Mulci v šolo, jaz pa v shopping. Konec poletja, ki ga imam sicer rad, in prihod jeseni — ki pa tudi ni zelo napačna. Ko mine čas kratkih hlač in japonk, greš kupovat: hlače, srajce, čevlje in kar je še tega. In potem je to treba čimprej obleči in obuti in povabiti prijatelje na kavo. Da se vidi raskoš. »Mater, maš hude čevlje, kje si pa to kupil?« Ali pa: »Wow, kok huda jakna. Kolk si pa dal?« In potem frajersko zamahneš z roko: »Cijena? Prava sitnica!« (Fora iz Alana Forda, če ne veste).

Indijanska poletja so klasika

V zadnjem času pa je s tem težava. September je morda res bolj klasičen, ampak indijanska poletja so še bolj klasika. Kaj mi bo nova, pretopla garderoba, če je zunaj 30 stopinj? Zoprno, vam rečem. In potem se indijanska poletja vlečejo do polovice oktobra ali še dlje, jaz pa se na silo oblačim v dolge hlače in jakne in švicam in trpim.

Jebiga. Mene ne bo nihče jebal, vreme pa še najmanj.

Decembra bi se morala začeti smučarska sezona, pa je ponavadi sredi decembra še 10°, 15°. Niti na Krvavcu ne morejo zagnati topov. Kaj mi bo nova in draga smučarska oprema, če ne morem smučat? Lahko pa smučam maja. Letos so imeli sezono na Krvavcu skoraj do junija, porkamadona!

Da ne govorim o mojih najljubših, božično-novoletnih praznikih. Beli božič obstaja samo še v pesmih. Snega za božič ni bilo že kakih 30 let, vsaj v dolini ne. Kuhano vino in Pop Design — »zapadel je prvi sneg/pobelil sosednji breg« — na vrtu kafiča v kratkih rokavih je bolj znak trmastega vztrajanja pri nekih tradicijah in navadah kot pa razumno dejanje.

Gobe in čili

Da ne govorim o gobah. Včasih sem na pamet vedel, kdaj bo pognala katera vrsta. Pa Facebook me opominja s slikami iz prejšnjih let. Ampak ne, tudi to se je zamaknilo. Evo, sezona je tu, o jurčkih pa ne duha ne sluha. Bog si ga vedi, kdaj se jim bo vzljubilo pognati. Do svojih gobarskih terenov imam »samo« 45 kilometrov. Letos sem se že vsaj petkrat zastonj peljal tja, kar je 900 kilometrov brez veze. A veš, ker imam preveč časa.

Tudi gojenje čilijev — kar je še eden od mojih številnih hobijev — je postalo prava muka. Navadno jih dam na vrt okrog 15. maja. Letos je bilo še občutno premrzlo, tako da sem jih dal ven šele v začetku junija. Posledično zamuja tudi zorenje. Običajno so bili sredi avgusta že lepo pofarbani, letos pa so še vsi zeleni — čeprav bojo kar dobro rodili.

Družbeni konsenz

Tako da — kot rečeno — letni časi so se več kot očitno zamaknili. Decembra je toplo, maja je mraz. Predlagam torej, da sprejmemo družbeni konsenz o preimenovanju mesecev. Za ene dva mesca vse skupaj premaknimo, pa bo ravno prav. Naj bo marec januar, april februar, maj marec in tako naprej. Tako se bo smučarska sezona spet začela »decembra«, najbolj mraz bo »januarja«, čiliji bodo dozoreli »avgusta«, gobe pa pognale »julija«. V naravi in družbi je treba vzpostaviti red.
Prestaviti bi bilo treba tudi božič in novo leto — in kot vemo iz zgodovine, to ne bi bilo ravno nezaslišano. Junij je prehladen za začetek počitnic, Če junij za dva mesca zamaknemo, bo ravno prav, ker je prehladen za začetek počitnic.

Pa še ena korist bi lahko bila od vsega skupaj: korono, ki točno ve, da mora napasti jeseni, bi po novem koledarju tako zmedli, da po mojem sploh ne bi več napadala, saj ji ne bi bilo nič jasno. V razmislek.