Davki kot darilo. (Bolj ko se poslušam, bolj postajam libertarec.)

9.8.2019 / 06:10 Komentiraj

Denar dajem tudi državi. Za kaj? Za ceste? Vojsko? Prav. Za šole, ki učijo pogled LGTB skupnosti na družbeni spol? Hmm …

A ni zanimivo, da se za najvišje davke zavzemajo ravno v strankah, ki po drugi strani najmanj poudarjajo pomen pripadnosti tej isti državi? In da se — obratno — za najnižje davke zavzemajo ravno v strankah, ki pomen skupnosti, ki so ji ti davki namenjeni, poudarjajo najbolj?

Zakaj neki se to dogaja?

Morda je odgovor, da ravno zato. Ker aktivno spodbujanje občutkov pripadnosti skupnosti za leve stranke zaradi strahu pred fašizmom ni realna opcija, je treba uporabiti sredstva državne prisile za pridobitev sredstev za zagotavljanje skupnostnih storitev.

Na drugi strani pa desnica predpostavlja, da državljani čutijo do sodržavljanov posebno solidarnost, in zato sklepa, da bo tudi brez prisilne izterjave za skupnost ter za njene najšibkejše člane bolj ali manj poskrbljeno.

Moralni pluralizem kot ovira za davke

Zdi se, da gre na eni strani za atomistični pogled na skupnost, na drugi strani pa za skupnostni.

Pa bi lahko rekli, da je

Davki kot darilo. (Bolj ko se poslušam, bolj postajam libertarec.)

Ha, celo mladi Ratzinger je pred pol stoletja v Uvodu v krščanstvo zapisal, da bi veroizpoved, gledano zgolj miselno, lahko bila tudi drugačna — da pa ima svoj smisel ravno v tem, da »zbere ljudi v skupnost izpovedujoče besede«. Ali malo bolj vulgarno povedano: »Glede najvišje resnice o svetu in sploh o vsem bi lahko trdili tudi kaj drugega, da le trdimo isto.«

NAROČI SE PRIJAVI SE