David Zupančič: Življenje v sivi coni

Epidemija koronavirusa je brez dvoma zaznamovala našo generacijo. Z vsemi socialno-ekonomskimi in družbenimi pretresi bo najverjetneje zaznamovala še nekaj generacij za nami. Meni je ponudila tako veliko izzivov, uvidov in izkušenj, da sem med njo napisal knjigo. In si obljubil, da v zaključnem delu ne bom pisal o koronavirusu. To je moj lasten, skromen »upor proti okupatorju«.

Vrnimo se raje v leto 2015. Takrat sem kot študent petega letnika medicine opravljal prakso v centru za napredovalo srčno popuščanje v Univerzitetni bolnišnici v Houstonu, Teksas, ZDA. V resnici ni šlo za bolnišnico, ampak za bolnišnični kompleks. Celoten del Houstona je bil namenjen medicini. Kardiološka stavba, v kateri sem krožil jaz, je bila le ena izmed mnogih stolpnic mogočne in med seboj povezane infrastrukture.

Srčno popuščanje je pogosta bolezen. Lahko je posledica okužb (vnetje srčne mišice — miokarditis), prirojenih ali pridobljenih srčnih hib (kalcinacije zaklopk ali okvara srca po infarktu), lahko nastane po poškodbi (sploh v ZDA je bilo veliko strelnih ran) ali pa preprosto nastane v visoki starosti, ko peša vse telo, s srcem vred. Tudi v UKC v Ljubljani imamo oddelek za napredovalo srčno popuščanje. To je center, kjer se primarno ukvarjajo s hudimi oblikami bolezni in bolnike pripravljajo na transplantacije srca, kar je edina dokončna možnost zdravljenja te bolezni. Tudi na tem oddelku sem krožil kot pripravnik, le dve leti po moji izkušnji iz Amerike.

Najbrž mi ni treba poudarjati, kako neskončno in nepredstavljivo velika razlika je v videzu bolnišnice v Teksasu in našega UKC. V Houstonu ne stopiš v staro, sivo avlo nostalgičnega videza. Vstopiš v prihodnost. Vse skupaj je nekoliko bolj podobno nakupovalnemu središču kot bolnišnici. Vse se sveti. V pritličju so frizerji, trgovine, restavracije. Nabildani varnostniki z velikimi revolverji za pasom. Tekoče stopnice, dvigala iz leta 3000, tiha ambientalna glasba s te ali one strani. Zdravniki v tajliranih haljah, pod njimi dizajnerske srajce in kravate, pričeska za dvesto dolarjev. Na kratko — občutek, kot da je vse pod kontrolo.

Sobe za sestanke so bile v najvišjem nadstropju. Celotna stena je steklo. Navzven imaš razgled na park in mesto Houston v daljavi. Stoli so bolj udobni od kavča v moji dnevni sobi (ki sem ga sicer resda dobil na znižanju, pa je vseeno zahteval polovico moje plače). Kader deluje naspan, motiviran, srečen. Veliko je rokovanja. Študenti smo seveda sedli v zadnjo vrsto sejne sobe. Pred nami so se zvrstili ostali člani kolektiva in jutranji raport se je začel.

Pogovor sta vodila predstojnik kardiologije in predstojnik kardiokirurgije. Glede na podatke na spletu (glede tega so Američani zelo transparentni) je bila njuna letna plača takrat okoli 900.000 dolarjev. Obravnavali smo bolnike, načrte zdravljenja, sprejeme in odpuste. Podobno kot pri nas, torej. Z eno pomembno razliko. 

Poleg zdravnikov, fizioterapevtov, glavne medicinske sestre in kliničnega farmacevta je na sestanku v Houstonu sedel še dodaten specialist. Ni bil zdravnik, je pa imel pri skorajda vsakem bolniku kakšno pomembno pripombo. Gospod v dragi sivi obleki je bil pravnik, posebej specializiran za zdravstveno zavarovanje. Zdravniki so povedali, kaj bi bila za nekega bolnika najbolj optimalna strategija obravnave. Gospod v sivi obleki pa je povedal, ali je glede na obliko zavarovanja izvedljiva. Skupaj so manevrirali in iskali kompromise. Našli pot, ki se splača tako bolniku kot tudi bolnišnici.

Najbolj absurden primer

Najbolj absurden se mi je zdel primer sedemindvajsetletnega fanta, ki ga je partnerka zabodla v prsni koš. V bolnišnici je ležal že kar nekaj časa in evidentno je bilo, da bo potreboval presaditev srca — poškodba je bila enostavno preveč huda. Fanta so stabilizirali, opravljali predoperativne preglede in nujne posege … Od mojega kroženja do tega zapisa je minilo že sedem let, zato mi prosim oprostite, če se ne spomnim podrobnosti. Ampak na koncu je prišlo do (meni popolnoma absurdne) situacije, ko je fantu zmanjkalo »zakupljenih dni zavarovanja«. Ne vem, ali je izraz pravilen. V glavnem, zdravniki so dobili novo nalogo. Fanta je treba stabilizirati v zadostni meri, da se ga lahko za teden dni odpusti domov. Po sedmih dneh bivanja zunaj bolnišnice se mu bodo omenjeni zavarovalniški dnevi »resetirali«. Takrat bi ga lahko sprejeli nazaj, dokončno predoperativno oskrbeli in tudi izvedli transplantacijo.

Situacija se mi je zdela smešna v vsej svoji tragiki. Take medicine nisem bil vajen. Ni šlo za vprašanje največje dobrobiti bolnika. Šlo je za čisti biznis in zdravniki so to brez težav sprejeli. Očitno ni bilo prvič, da so bili potisnjeni v tako situacijo. Gospodu v sivi obleki so zagotovili, da bo fant seveda odpuščen v roku enega tedna, potem pa kasneje sprejet nazaj za operacijo. Vsi obrazci bodo izpolnjeni, vsa pravila upoštevana. Premaknili smo se k naslednjemu bolniku na seznamu in sestanek je tekel dalje. Vse pod kontrolo, biznis pa — če sodim po videzu ustanove, ki sicer res ni bila zgrajena iz pravega zlata, je bila pa preklemano blizu tega — absolutno uspešen.

Fant je dva dni pred predvidenim odpustom na oddelku umrl.

Priznam, da se še nikoli nisem počutil tako pomembnega kot med kroženjem v Houstonu. Takrat sem bil resnično »višji sloj«. V sveže zlikani srajci sem stopil v sijoče dvigalo, pritisnil številko šestindvajset, se odpeljal v sejno sobo med oblake in v usnjenih stolih poslušal sestanke o najbolj naprednih kardiokirurških metodah. Bil sem spoštovan in pomemben član družbe, saj sem vendar študent medicine in bom kmalu zdravnik.

V Houstonu tudi nisem videl niti enega bolnika hospitaliziranega na hodniku urgence. Seveda bi v tem primeru človek bolnišnico najbrž usekal s tako gromozansko tožbo, da bi lahko bogato živele še tri generacije njegovih potomcev. Bolniške sobe niso imele treh, štirih ali šestih postelj. Vsak bolnik je imel svojo sobo, ob postelji kavč za obiskovalce, na mizici pa meni, kjer je lahko naročil kosilo ali večerjo à la carte.

Kakšen popoln mali svet je bil ta medicinski center! Kot precizna maketa, ki jo obsesivni zbiratelj sestavi na patološko urejen način in jo vsak dan s krpico temeljito in previdno zlošči do sijaja. Lošči jo, medtem ko se okoli njega svet podira, ljudje pa umirajo na ulici zaradi vrtoglavih cen inzulina (katerega celoletna zaloga za enega bolnika sicer stane okoli sedemdeset dolarjev, če upoštevamo le tovarniške stroške).

“UKC — odpisano”

Po diplomi in zaposlitvi v ljubljanskem UKC sem se večkrat spomnil bleščeče bolnišnice v Houstonu. Recimo takrat, ko sem čakal na eno izmed dveh dvigal, ki sta namenjeni vsem nam 8000 zaposlenim (in ki itak tako škripata, da greš na koncu rajši po stopnicah). Pa vedno, ko sem želel »na hitro« pogledati neke izvide bolnika in se mi je računalnik zaganjal šest minut (in na katerem je že tri mesece napopana nalepka KLINIČNI CENTER — ODPISANO, pa bo kljub temu očitno preživel ne le mene, ampak tudi moje vnuke). Ali takrat, ko sem zaskrbljeni gospodični razložil, da njen oče potrebuje bolnišnico, je pa žal oddelek poln in bo moral začasno čakati na urgenci. V opazovalnici, če bo prostor. Sicer pa na hodniku.

Zgražamo se nad našimi razmerami. Nad razpadajočo fasado, nad zastarelo opremo. Le nekaj dni pred pisanjem tega zapisa sem v svoji dežurni sobi s flašo razkužila ubil štiricentimetrskega ščurka.

Je zdravstvo v Sloveniji v hudi riti? Mislim, da ja. Ocenjujem, da se na tem področju sprejema ogromno napačnih odločitev. Že v samem izhodišču, ko marsikatera politična stranka ščuva bolnike proti zdravstvenim delavcem.

»Poglejte te grozne, pohlepne zdravnike! Morali bi delati zastonj in biti tiho, namesto da se pritožujejo! Mi jih bomo postavili na svoje mesto!«

Zdravniki in bolniki smo na isti strani. Mesto zdravnika je ob bolniku, in če je to mesto neurejeno, bosta nastradala oba. V trenutku, ko zdravstveni delavci in pacienti prenehamo biti na isti strani, lahko na solidarnostno javno zdravstvo pozabimo. In tega si resnično ne želi pozabiti nihče.

Prav je, da se opozarja na težave v našem zdravstvu. Prav je, da se stremi k izboljšavi. Mlad kader v urgentnih ambulantah praktično vsakodnevno kliče po spremembah. Želimo si več dežurnih, več prostora za sprejeme, večji nadzor nad dotokom bolnikov, hitrejše računalnike, boljšo opremo, dostojno plačilo za nočno in nadurno delo. Želimo smiselno infrastrukturo, dovolj časa za pravilno obravnavo vsakega bolnika. Želimo si dežurne sobe brez mrčesa. Ampak ob vsem tem je treba povedati, da je sprejem bolnika v opazovalnico ali na hodnik paradoksalno gesta razvitega zdravstvenega sistema.

Neglede na to, koliko sob in postelj je uradno na voljo v bolnišnici ali po celi Sloveniji, ne bo niti en človek, ki bolnišnico potrebuje, poslan domov. Ne bo prejel odgovora: »Žal smo polni, poskusite naslednjič.« Ob sumu na infarkt ga ne bomo prenaročili na prihodnji četrtek. Morda je ta bolnik vrhunski športnik ali pa voznik avtobusa. Lahko je samostojni podjetnik, igralec v gledališču, učitelj, zdravnik ali pa je trenutno brezposeln. Če potrebuje zdravniško pomoč, bo dobil posteljo, pa četudi kar pred vrati ambulante na urgenci. Vsak dan bo prejel terapijo in vsak dan bo narejena vizita. Lahko opozarjamo direktorje bolnišnic in vodje kolektivov, lahko moledujemo ministra in predsednika vlade. Kaj se bo spremenilo (če sploh kaj), je odvisno od njih. Ampak delavci na prvih bojnih linijah od temeljnih pravil medicine, etike in medsebojne solidarnosti ne odstopamo. Rajši ob prihodu na izmeno prevzamem deset bolnikov na hodniku, ki čakajo na sprejem, kot da samo enega prehitro pošljem domov in mu s tem ogrozim življenje. Konec koncev ne odidemo v bolnišnico zato, da bi se v sobi počutili kot oskrbovanci petzvezdničnega hotela. V bolnišnico odidemo po pomoč in prav pomoč vsakemu (brez diskriminacije) je bistvo prave medicine.

To, da imajo bolnišnice stalno rezervo, da so izmene na urgencah znosne in da je vse pozlačeno, je iluzija razvite države. V resnici gre za utopijo. Bolezen je prisotna vedno in povsod. Če želiš imeti futuristične zdravstvene komplekse z zlatimi kljukami in zdravnike milijonarje, potem pač ne boš imel socialnega zdravstvenega sistema. Delal boš biznis. In se iz službe odpeljal v zelo dragem avtomobilu.

Jaz iz službe raje kolesarim. In bom do smrti zagovarjal, da ima Slovenija, neglede na zunanji videz, bolj razvito in predvsem bolj humano zdravstvo kot Amerika. Rad delam v našem sistemu. V resnici je edini, ki sem ga kot zdravnik pripravljen tolerirati. Pri nas se vprašanje: »Kaj si sploh ta človek še lahko privošči?« ne pojavi. Moja služba mi daje izjemen občutek sreče in izpopolnjenosti ravno zato, ker mi na taka vprašanja ni treba odgovarjati. Ker vem, da se bom v dežurstvu celo noč ukvarjal s septičnim bolnikom in bom zanj naredil absolutno vse — pa če je ta gospod na zavodu za zaposlovanje ali pa je predsednik Državnega zbora.