Te dni sem ravno že razmišljal, da napišem nekaj v bran Zlatanu Čordiću, b. z. k. Zlatko, raper Zlatko, ki ga kot prominentnega patrona petkovih protivladnih kolesarjenj desničarji zmerjajo, češ, dvoličnež nehvaležni kasira denar od države, potem pa takole — nakar včeraj v Večeru preberem kolumno Boštjana Narata z naslovom T. C. je ena navadna hinavska rit.
Moralno gledano ni kaj dodati k Naratovemu tekstu o tej medijski gnusobnosti, ki jo širijo režimski mediji o tistih, ki prenaglas nasprotujejo presvetlemu Janši in njegovi vladi. Jaz sam bi Naratovo indignacijo sicer še zaostril, za začetek pa samo še nekaj malega o tem, kako ta diskreditacijska hej-mašinca-zagodi sploh deluje.

Roko roko

Da so Zlatka sesuli, sem bral na Nori24TV.si (21.5.). Zato nisem bil presenečen, ko sem pri Naratu prebral, da so ga tudi — in to že prej — na Utripu Ljubljane (17.5.).
Utrip Ljubljane je eden od teh manjših, regionalnih, (še bolj) amaterskih, parastrankarskih, desničarskih medijev, ki so se namnožili pred nekaj leti in ki kao, poudarjam: kao nimajo nobene zveze s stranko SDS.
Da ne dolgovezim: več (oz. vse) o spletnih naslednikih predvolilnih vece-medijev à la Slovenski tednik in Express iz davnega leta 2008 — Moja Dolenjska, Moje Podravje, eMaribor, eKoroška, V fokusu, Celjski glasnik, Primorska 24, Gorenjski utrip,  itd. itd. —  si lahko preberete v analizi Lenarta J. Kučića na portalu Pod črto.
Priznam tudi, da se mi ni dalo brskati po vseh, zato ne morem reči, koliko si jih je šeralo zgodbo o pohlepnem in nehvaležnem raperskem s.p. plenilcu. Če na hitro poskrolam, vidim, da vsi ti mediji sicer niso enako ekstremno militantni. A kakorkoli, poleg Nore in Utripa sta Zlatka papagajsko popljuvala vsaj še Demokracija in Politikis.

Glajhšaltung

Treba se je zavedati, da v zgodovini slovenskih medijev že od najbolj svinčenih časov v 50. ali 70. letih, ko je vse držala pod kontrolo Partija, ni bilo takega enoumja, kakršno se zadnje čase pojavlja v desničarskih medijih.
In kar je še bolj neverjetno: s prostim očesom je vidno, da je ta deprofesionalizirana desničarska tabloidnost dobila nesluten zagon v zadnjih dveh mesecih z nastopom nove vlade. 
Seveda gre za enoumje, ki se opravičuje in osmišlja s tem, da je uperjeno proti tistemu drugemu enoumju izpred treh, štirih, sedmih desetletij. Še več! To enoumje se opravičuje in osmišlja s tem, da mu tako imenovani dominantni, mainstream mediji ne pustijo do besede, ker pač še vedno obvladujejo večji del trga gledalcev, bralcev, naročnikov, uporabnikov — pa še plačnike RTV prispevka, prasci! — in javne pozornosti nasploh.

Pozornost

In prav v pozornosti je problem. Doseg teh medijev je relativno majhen, zato so pripravljeni narediti vse in karkoli, da bi le pritegnili pozornost. To je na slovenskem medijskem trgu že tako ali tako problem, neglede na politično orientacijo medijev. Sardine v konzervi, ki tekmujejo, katera bo okusnejša in prej pojedena. Saj veste.
Problem slovenske medijske krajine je v tem, da je majhna in zasičena in da je zato treba tekmovati v slišnosti, vidnosti, opaznosti. Kdo bo bolj pritegnil pozornost. Komu bomo prej posvetili pozornost. In če k temu že uredniškemu in potrošniškemu problemu dodamo še politično agendo, je zmeda popolna — situacija pa tem bolj razumljiva.

Logika je v zraku

Desničarska diskreditacijska taktika je zelo premetena. Jasno jim je, da lahko nasprotnika najbolj diskreditiraš tako, da v zgodbo vpleteš neke nejasne posameznikove finance, zraven pa še moralni aspekt diskrepance med domnevno ali dejansko lagodnostjo življenja na eni strani in ostrimi političnimi stališči na drugi.
Zlatko ni edini, ki so mu kaj takega naprtili, on je samo med bolj glasnimi in ergo bolj nevarnimi. Zato jim služi kot utelešen dokaz za publicistično posplošene trditve, s katerimi opletajo.
Bistveno pa je seveda to, kar pravi Narat:

»Zakaj Boštjan [nek iks-ipsilon na Twitterju, ki se je spravil na Zlatka in ga je potem citirala ta medijska falanga, op. MC] oporeka Zlatku […] pravico do javnega izražanja […] stališča? [Ne] gre samo za koncept obdarovanja in hvaležnosti, tu je na delu mentaliteta kupovanja in razprodaje. Vlada je […] kupila kritično misel državljank in državljanov. Kdor je na seznamu, pač nima pravice, da izrazi svoje nestrinjanje z njo. Po tej logiki nam je plačala, da smo tiho, kupila je naš molk.«

Ta logika je v zraku. Logika desničarskega domoljubja, zvestobe, lojalnosti, hvaležnosti. In to ni logika, ki bi jo promovirali samo obskurni mediji. To je logika, ki jo promovira tudi predsednik Državnega sveta. Tudi Alojz Kovšca je to rekel:

»Vsak državljan Republike Slovenije ima vse pravice in svoboščine, ki jih zagotavlja Ustava RS, tudi pravico do sovraštva do samostojne države Slovenije. Po drugi strani [pa] ima Republika Slovenija legitimno pravico in dolžnost, da takšnih državljanov ne preživlja z javnim denarjem.«    

Brez resnega tekmeca

Žiga Turk pravi, da »strah nekaterih levičarjev, da je monopol sredstev javnega obveščanja™ ogrožen, da je ›Orbánov medijski imperij‹ grožnja demokraciji, ni utemeljen« — vendar v isti sapi dodaja, da je to boj »Davida proti Goljatu«.
Ja, saj. Saj vemo, kdo je v tem neenakovrednem boju nepričakovano zmagal. Da šibkejši nasprotnik premaga močnejšega. Tako kot lahko gverilci, ki se borijo za stvar in verjamejo, premagajo bolj izurjeno in opremljeno vojsko. Tako kot so partizani premagali nemce.
Jaz pa se bojim, da se bo točno to zgodilo. Da bodo desničarski partizani na koncu zmagali. Resda so v zaostanku, vendar so fanatični in se hitro učijo in držijo skupaj. Delijo si vsebine in štekajo družbena omrežja, ki so mentalno itak na njihovi strani. Seštevajo klike, imprešne in eyeballse. Imajo pa tudi prednost domačega terena. Ker so mediji že po defaultu teren, kjer najbolje uspevata tabloidnost in senzacionalizem. In to je to, kar obvladajo. V tem so brez resnega tekmeca.