Srednji vek je trajal reci in piši kakih tisoč let. Od propada Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 do padca Konstantinopla leta 1453. Ko se je pošteno zmračilo, je bila zelo dolgo tema. Ni presenečenje, da je človeštvo potrebovalo kar nekaj časa, da se je postavilo na noge. Najprej so prišli renesansa in da Vinci, Michelangelo, Rafael, Dante, Petrarka, Boccaccio. Na preporod, po petih stoletjih teme, bi brez umetnosti in umetnikov verjetno čakali še precej dlje.
Naslednji civilizacijski mejnik je prišel konec 18. stoletja, ko sta Isaac Newton z delom Principia mathematica in John Locke z Esejem o človeškem razumu postavila znanstveno in filozofsko podlago razsvetljenstvu. Njegovo bistvo najbolje ponazarja Kantov oz. Horacijev citat. Upaj si vedeti. Sapere aude. Razsvetljenstvo je človeštvu prineslo preskok iz množice, ki zgolj verjame, v civilizacijo, ki hoče in si upa tudi razumeti.

230 let pozneje

Kje smo kot družba danes, dobrih 230 let kasneje, lepo ponazarja nedavna izjava Donalda Trumpa v razpravi o korona virusu, da je rešitev v čredni mentaliteti. Verjetno je hotel reči »čredna imuniteta«, a ta freudovski spodrsljaj veliko pove o njegovih pogledih na družbeno ureditev. Čreda verjame in ne razmišlja. Čreda ne ve in si ne upa in noče vedeti. Čreda sledi in ne ugovarja.

Privlačnost laži

Privlačnost laži je v tem, da pogosto nagovarjajo frustracije in strahove, ki jih resnica ne rešuje ali jih celo poglablja. Motiv za odmik od racionalnega je psihološki, porojen iz jeze, razočaranja, občutkov ponižanja ali strahu. Upor proti razumu pogosto interpretirajo kot upor proti elitam. Sredinec kot adrenalinska injekcija, ki daje občutek moči. Pa čeprav samo za kratek čas in v lastno škodo.
Ko je v razpravi pred glasovanjem o brexitu priznan britanski ekonomist razpravljal o padcu bruto domačega proizvoda, ki naj bi ga prinesla ločitev od Bruslja, so se iz publike slišali jezni vzkliki in nasveti, kam si lahko vtakne svoj hohštaplerski, ekspertni BDP. Daleč od tega, da so elite brez odgovornosti. Ampak adijo pamet ni najučinkovitejši način za reševanje problemov in odpravljanje krivic. Vozla brexita in podobnih zagat ne bo mogoče presekati, ne da bi se racionalno in celovito lotili socialnih, ekonomskih in drugih vzrokov. Tistih, ki so ljudem dali pogum, da pozabijo na razum, in jih pripravili do tega, da v pogosto upravičenem nezadovoljstvu nad plavalnim mojstrom na glavo skačejo v prazen bazen.

Daleč od Petrarke

»Sovraštvo je vedno najmočnejše in najbolj nasilno tam, kjer je najmanj kulture.« — Goethe

Če gre znanju slabo, gre kulturi še slabše. Danes jo mnogi — milo rečeno — razumejo drugače kot Goethe. Daleč smo od Michelangela, da Vincija in Petrarke. Daleč smo od kulture, ki jo je Evropska kulturna konvencija iz leta 1954 označila kot priložnost za doseganje večje enotnosti v Evropi, kot sredstvo za medsebojno spoznavanje in razumevanje na podlagi skupnih idealov in načel. 
Danes kultura mnogim pogosto pomeni nekaj povsem drugega. Kultura v diskurzu nacionalističnega populizma ni Goethejeva obramba pred sovraštvom, ampak prav nasprotno skupek predsodkov, nestrpnosti in mitov, ki pogosto polpismenim brambovcem služi kot uniforma in orožje za boj proti drugemu in drugačnemu. Kultura, ki jo branimo z nestrpnostjo in sovraštvom. Kultura brez umetnosti in umetnikov. Kultura za kulturni boj. Kultura za kulturno revolucijo. Kultura s trojnim k.

Črne škatle

»V temnem prostoru znašli smo se in malo več znanja nam lahko osvetli pot.« — Yoda

Pred slabim letom dni je imel na konferenci evropskih ministrov za izobraževanje v Parizu uvodni nagovor Gerfried Stocker, dolgoletni direktor Ars Electronice v Linzu. Tema je bilo izobraževanje za digitalno družbo. Mnogih ministrov nista presenetila samo Gerfriedova zmečkana majica in čop. Po njegovem bi morala priprava na visokotehnološko družbo sloneti na štirih temeljih. Prvič, na poznavanju osnovnih struktur digitalnega sveta, brez katerega ne moremo razumeti tehnologije. Drugič, na socialnih veščinah in inteligenci ter humanističnih vrednotah, ki nam omogočajo, da sodelujemo in prispevamo k družbenemu življenju. Tretjič, na znanju in na sposobnosti kritičnega razmišljanja. In četrtič, na kreativnosti, ki jo pridobivamo predvsem skozi umetnost, brez katere ni domišljije, inovativnosti, gospodarske uspešnosti, konkurenčnosti, družbenega napredka.
Takole na hitro bi dejal, da nam priprave na prihodnost ne gredo najbolje od rok. Vsevprek smo odvisni od črnih škatel, ki jih uporabljamo, ne da bi jih razumeli. Namesto da bi ljudje kontrolirali tehnologijo, se s pomočjo tehnologije kontrolira ljudi.

Umetnike na trg

Etično vsegliharstvo in doktrina spoštovanja različnih mnenj brez moralne presoje v očeh javnosti izenačujeta temeljne civilizacijske in demokratične vrednote z njihovimi nasprotji. Kot družba zavračamo odprtost in solidarnost ter svojo prihodnost gradimo na nestrpnosti in sebičnosti do sočloveka.
Kritično razmišljanje kot imunski sistem pred zavajanjem in lažmi je zamenjala čredna mentaliteta. Znanje nam gre na živce. Bolj kot racionalnost so nam pri srcu teorije zarote.
Umetnost je kot izraz in gonilna sila kreativnosti, iznajdljivosti, inovativnosti, avtorefleksije, komentarja, kritike, odprtosti, drznosti, iskanja, svobode postala moteča. Mnogi, ki jih baje močno skrbi, da sta evropska civilizacija in nacionalna kultura ogroženi, so prepričani, da je za kulturo škoda denarja, zato umetnike pošiljajo na trg, kjer naj za naklonjenost publike in preživetje tekmujejo z žajfnicami in estradnimi zabavljači.

Zelo dolga tema

Razsvetljenski misleci — tako pravi slovenska Wikipedija, da ne boste rekli, da si izmišljujem — so se zavzemali za svobodo izražanja, kritiko religije in progresivno družbo in poudarjali pomen razuma, znanosti in vrednosti človeškega življenja. Več kot dve stoletji kasneje smo se očitno naveličali svetlobe. Vrednote, na podlagi katerih je bila zgrajena moderna doba človeške civilizacije, nam gredo vse bolj v nos. Yode nas dolgočasijo, Vaderji so vse bolj kul. Dobrodošli v zatemnjenstvo.
A ne pozabite, ko se enkrat pošteno zmrači, je lahko zelo dolgo tema.