Zdej se dost o policajih govori. Pa dejmo eno o njih rečt. Nekoč bi jim rekla smrduhi al pa ta plave barbapape. Sam zdej, ko gledam za nazaj, mogoče niti niso bli taki smrduhi. Logično, da sem bla jaz vedno na drugi strani. Oni so bli vedno uni, k so mi hotli zjebat življenje. In tega nisem hotla, ker sem se odločila, da si ga bom zjebala sama. Sej ti neki v ozadju možganov kljuva, da modeli pač opravljajo svoj job in da niso oni napisali zakonov. Sam jebat ga, tam te zdej on drka v glavo. Ko je komu od vas napisal položnico, ker ne znate vozit po pravilih, tud verjetno niste uleteli domov vsi veseli: »Kaj je bil pa ta policaj legenda! Drugič ga častim pir!«
Jaz jih sicer zdej nisem srečala že par let, razen ko so dvakrat uleteli na pingpong. Sam so bli kul. Mam tud jaz svoja leta in premal denarja, da bi se mi še dal it z njimi otroški vrtec. Ne bi več kibel in tega. Ko sem nazadnje dobila kazen, je to blo na Metelkovi, ker sem kadila joint. Sama. Un pofukan joint bi me drugač prišel 41€, tko me je pa zaradi mojga gobca koštal 750. Pa poklicat kiblo pa narest veselico za celo Metelkovo, pa da ja cel svet vidi, da sem tam en jadnik. Odpeljali me sicer niso, ker sem izigravala, da kličem sestrično (šefica kabineta od Pahorja), pa kr tam neki nabijala, pa so po mojem vidli, da to še za na treznenje ni vredno peljat. Pol sem bla sicer polna ganje, ker sem se celi Metelkovi zasmilila. Ampak kdo je zganjal halo in jebal majku vsem? Jaz al oni?
Enkrat sem šla na Prešerca neki kupovat. In spet, jebo jih njih, uletijo, da oni vejo, da mam jaz robo. Kojo robo? Nč ne vem. Prov, gremo na postajo, te bomo slekli. Čakte, jaz se slačim sam pred jebačem. Aha. Pa pred policajko. Je uletela k ta velika, jaz sem bla pa hitr slečena. Aja, sej res, mam robo, sorry, prej sem pozabla.
Kibla na dom
Teh policajskih štorij mam k dreka. Spomnim se jih hvala bogu sam par. Ko sem bla še mladoletna, so mene pa frendico odpeljali na postajo Šiška. Tud sanja se mi ne zakaj. In sem tam tok gobezdala in gobezdala in kontrirala, pa spet gobezdala, da je policaj sam še to prijavil: »Pa kaj ti misliš, da v filmu igraš?« Ma kaj igram. Živim ga. In spet klicat domov in cela štala. Pol sem doma vse pasoše prodala. Fotru kr dvakrat, ko ga jebe. Glih take se je najbolj iskalo naokol. Ene 40 let star moški. In spet kibla na dom, da so najdli njegov potni list nekje na meji. Da kaj se gre. Gre se to, da ma hči noro. Prov zagovarjat se je mogu it nekam.
Enkrat so nas dobili pri Moderni galeriji, k smo neki mučkali. Sam še v kiblo so nas pohopsali deset komadov, pa pejmo, vozi Miško, Prušnikova v Šentvidu. Takrat so bli tam krimiči za posebne primere al neki. Ful se spomnim te scene, kako sem vsa mlada in lepa nonšalantno stopila notr v njihove prostore in en krimič se mi je začel tko lepo nasmihat. Verjetno je mislil, da sem prišla tja čist neki druzga delat, ne pa da mi bojo vzeli vezalke iz čevljev in pas iz hlač in me zaprli v eno sobo.
Tud njegovga ksita ne bom nikol pozabila, ko so me zaklenili. Pol sem zvonila po unmu zvoncu, spala na leseni jebi in težačla kokr znam, nej me spustijo ven. Ja, drug dan. Ker hvala kurcu noben od nas ni cinkal nič. Tko kot smo prišli, tko smo šli. Sam kriminalist se mi ni več nasmehnil.
Koja roba?
Enkrat sem šla na Prešerca neki kupovat. In spet, jebo jih njih, uletijo, da oni vejo, da mam jaz robo. Kojo robo? Nč ne vem. Prov, gremo pa na Prešernovo postajo, te bomo slekli. Čakte, čakte, jaz se slačim sam pred jebačem. Aha. Pa očitno pred policajko na Prešernovi. Je uletela k ta velika, jaz sem bla pa hitr slečena. Aja, sej res, mam robo, sorry, prej sem pozabla.
Pol je bil en policaj, k me je ne vem kokrat legitimiral. In enkrat sedim nekje in evo njega, sam ni bil v unformi. Fuck, jaz pa glih kadila joint. Oziroma glih neki vrečko ganje ven vlekla. Je reku takoj: »A lahk vidim?« Jebo majku, spet kazen. Sam ne, tko je blo: »Dobra zgleda.« Vsedel se je zraven in skadil joint z mano.
Sej ti neki v ozadju možganov kljuva, da modeli pač opravljajo svoj job in da niso oni napisali zakonov. Sam jebat ga, tam te zdej on drka v glavo. Ko je komu od vas napisal položnico, ker ne znate vozit po pravilih, tud verjetno niste uleteli domov vsi veseli: »Kaj je bil pa ta policaj legenda! Drugič ga častim pir!«
Avtogrami
Jebat ga, dans mam pa policaje bralce. Pa čeprov sem jih v prvi knjigi zmerjala, da so modre barbapape, me berejo, se nasmejijo in mi pišejo. Zdej oni men plačujejo za knjige. Ne vidijo me kot tisto Terezo, k je fotru popalila vse čeke in mogla pol kot gospa ure in ure na policiji dajat svoj avtogram, da vidijo, če je moja pisava. Dans mi plačajo za podpis.
In dejmo bit realni. Policaji taki ali drugačni, jaz sem si vse jebe zakuhala sama. Pasoša sicer še dans nimam. So neki popizdili tam na upravi al kaj so, pa mi je pripadal sam en osebni dokument, torej osebna. No, zdej, milijon let kasnej, bi ga verjetno že dobila. Ker v kartoteki sem čista ko suza. Tko pride, če mine vmes pol tvojega življenja. Pa sej nikol nisem bla nč obsojena al pa kej, sam pri vsaki pičkariji sem mogla bit zraven. Pač, mladost ludost.
Čeprov dvomim, da je fotra to kej nasmejalo, ko so našli njegov potni list na meji kr pr enmu. Pa za čeke sva tud kr tih. Zdej ve, da dajem avtograme drugam. In zdej ga grem prov poklicat: »Ej, fotr, a ti že lahk maš pasoš?«