Ta prazna praznična sintagma zveni tako, kot da si jo je izmislil Borut Pahor — in še to samo zato, da bi spravil v dobro voljo Tamaro Griesser Pečar, ki pravi, da dan OF itak nima vsebine. Ker da je ni imela niti konspiracija 27. (ali magari 26.) aprila 1941 pri Vidmarju na Večni poti.
Dnevu upora proti okupatorju jaz rečem tako imenovani dan upora proti okupatorju. Ne priznavam uradnega poimenovanja praznika. To ni moja intimna opcija. To je zame dan OF in basta.
Pa ne zato, seveda, ker bi bil nek strašen fan peterokrakega pa partizanskega izročila. Ne. Zato ne maram tega, ker se mi zdi zgodovinsko zamalo, neumno, ponižujoče in sramotno, da je oblast ta praznik v imenu sprave prekrstila v pavšalistično abstrakcijo blaziranega ali brezpredmetnega uporništva.

Vlada je imela srečo

Karkoli že si o tem mislimo — namreč tako o preteklosti kot o sedanjosti —, OF je edina omembe vredna zgodovina, ki je preživela do danes. Ne moreš OF miselno, psihološko, vrednostno adaptirati za dandanšnjo rabo. Denominacija praznika je tako zabluzena, da jo lahko zlorabi vsak Troha ali Šiško in kdorkoli, ki so mu Socialni demokrati pač bolj všeč kot Janez Janša.
A neglede na to, kako ta praznik poimenujemo, letošnjega si bomo še posebej dobro zapomnili. Deloma zato, ker je padel v pandemijo in enkrat za spremembo ni bilo osrednje državne proslave v Cankarjevem domu. Vlada je imela v bistvu srečo, ker se ji ni bilo treba posvečati proslavljanju nečesa, kar zgodovinsko in ideološko obsoja in prezira. Me prav zanima, kako se bodo glede tega praznika znašli prihodnje leto.
Opazil sem tudi, da letos ob prazniku na hišah ni viselo veliko zastav. To lahko mirno pripišemo korona virusu, ne toliko pomanjkanju ali nazadovanju domoljubja. Ljudem se pač ni ljubilo s tem ukvarjati.

Opozicija kot proti opoziciji

Sedemindvajseti april 2020 pa si bomo zapomnili tudi po tem, da so sredi že malo popuščajočih varnostnih ukrepov za omejevanje širjenja korona virusa izbruhnili še kar znosni in mirni, četudi bizarni in smešni protesti. To je bilo zagotovo na prvo žogo povezano z dnevom upora proti okupatorju. Karantena je pustila na ljudeh sledove in podžgala antagonizem do desničarstva.
Opozicija si po drugi strani ni pustila vzeti veselja. Levičarji so dan OF letos zanalašč obeleževali v še posebej izraziti komunistični maniri — kot da pravzaprav praznujejo dan Dolomitske izjave (1. marec), s katero so se njihovi politični predhodniki deklarirali kot glavni v prej kolikor-toliko pluralni Protiimperialistični oz. Osvobodilni fronti.
In kar je še bolj čudno: najbolj ideološko veseljaško niso slavili OF tisti, ki jih desnica označuje kot skrajne levičarje — namreč Levica —, temveč Socalni demokrati. Člani in/ali simpatizerji SD so na družbenih omrežjih kar tekmovali v objavljanju grozeče stisnjenih pesti z uporniškimi slogani (»brez upora ni obstoja«, »upor živi«), s SFSN (»smrt fašizmu, svoboda narodu«) hashtagi in šerali intervju s Franto z Menine planine v neki publikaciji.

Že zdavnaj razčistili

Praznika seveda tudi ni brez televizije. TVS se je izkazala z najmanj štirimi presenetljivimi in posrečenimi programskimi domislicami in s tem na kulturen način rešila nepraznično vzdušje.
Intervju Jožeta Možine z Žigo Turkom (nedelja, 21:00) je bil zicer, ki sta ga tako avtor kot intervjuvanec na polno izkoristila. Razen iz ideološke trme temu ni mogoče ničesar očitati. Po svoje pa je tudi pasalo k intervjuju Lada Ambrožiča s pokojnim Janezom Stanovnikom (ponedeljek, 23:55), ki so ga potegnili iz naftalina (2009).
Bila pa sta še dva highlighta: dobro uro za Turkom genialen dokumentarec o Edvardu Kocbeku (nedelja, 22:20) (2004), nakar še (ponedeljek, 20:00) Petan-Pogačnikova Kavarna Astoria (1989).
Televizija Slovenija je s temi vsebinami vladi dala vedeti, da so očitki recidivov komunizma na njen račun grobo pretirani. Obenem pa je na fin način relativizirala proslavljanje Osvobodilne fronte s filmoma o opeharjenem, zasramovanem in diskreditiranem literatu ter o nacionaliziranem in aretiranem podjetniku in njegovem zavedenem sinu.
S to travmatično slovensko polpreteklostjo smo že zdavnaj razčistili. Res mi ni jasno, zakaj se še naprej prepiramo — kot da je to prevrednotenje šlo mimo neopaženo.